Prva polovica 19. stoletja po eni strani zaznamuje pospešen vzpon industrijskega kapitalizma, po drugi strani pa vzporedni vznik gibanj modernih mezdnih delavcev, proletarcev, ki so mnogokrat vihteli orožje proti novemu sistemu. Istočasno z vzponom kapitalizma se je razvijala klasična meščanksa politična ekonomija, ki je prva ponudila, sicer nepopolno, teoretsko konceptualno orodje za razumevanje kapitalističnega produkcijskega načina in v nekaterih kasnejših različicah že problematizirala njegov izkoriščevalski značaj, a se je pri svojih receptih za odpravljanje povzročene socialne pavperizacije in stratifikacije omejevala izključno na redistrubutivne ekonomske ukrepe. Šele Marxova kritika politične ekonomije, ki se je izpopolnjevala vzporedno z radikalnimi razrednimi boji proti bedi delavskega razreda, ki jo povzročal kapitalizem, je kapitalistični produkcijski način preizprašala v njegovih družbeno-ekonomskih temeljih.

Ključna inovacija Marxove kritike politične ekonomije ni bila zgolj v tem, da je eksplicitno pokazala na fenomen eksploatacije delavskega razreda - temu so prišli na sled že meščanski ekonomisti - temveč v tem, da je ponudila teoretski konceptualni aparat za celovito kritiko same sfere produkcije in (fetišistične) forme vrednostnega podružbljanja v kapitalizmu, preko katerega je šele moč konstruirati radikalno kritiko kapitalizma, ki se v praksi ne omejuje na rešitve v sferi distribucije proizvedenega bogastva.

Teoretska praksa levice ter deklariranih Marxovih naslednikov se je skozi pozno 19. in celotno 20. stoletje večkrat, kot da bi se držala teh ključnih Marxovih teoretskih uvidov, od njih oddaljevala, kar se je obenem odražalo v politični praksi, ki se je v neuspelih eksperimentih realsocialističnih režimov, izkazala za nezadostno pri izgradnji kapitalizmu alternativnega načina produkcije. Iz zgodovine neuspehov klasičnega delavskega gibanja je sodobna postmoderna levica potegnila sklep, da je treba marksistično kritiko politične ekonomije in delavsko gibanje pustiti za sabo. Namen predavanja bo iz te zgodovine povleči nasproten sklep, in sicer da ju je treba ponovno obuditi.

Sašo Furlan je dodiplomski študent politologije na Fakulteti za družbene vede in član programskega odbora Delavsko Punkerske Univerze.