[b]FE-MAIL[eb] (Norveška)
[b]Maja Solveig Kjelstrup Ratkje[eb] - glas, elektronika
[b]Hild Sofie Tafjord[eb] - rog, elektronika
svobodna elektroakustična improvizacija / noise
+
po koncertu vrti muziko:
[b]Kuroko[eb]

Norveško glasbeno prizorišče, pa najsi gre za »klasično« kompozicijo, improvizacijsko tveganje, kulturni menedžment, novo muziko, metalske pretenzije, elektrofonijo, eksperiment ali free jazz, postaja od srede devetdesetih sem spet svetovno zanimivo, polno svežih imen in prvovrstnih presenečenj. Nekaj izmed teh smo zadnjih letih že spoznali tudi pri nas – v mariborskem Satchmu in ljubljanskih Gromki in Cankarjevem domu: Frode Haltli, Ingar Zach, Ingebrigt HÄoker Flaten, kreativen ansambel No Spaghetti Edition, starosta Frode Gjerstad, Paal Nilssen Love … Videti je, da se je mladim iskalcem, iskalkam in nesebičnim mentorjem posrečilo, z izjemno organizirano vnemo izogniti se stigmi nekdaj modnih kontemplativnih »ECMovskih skandinavskih zvokov«, kar pa je, vsaj na prvi pogled, precej paradoksno, saj je prav velikanka ECM danes glavna distributerka predirne norveške založniške hiše Rune Grammofon (pri nas na voljo pri Stateri), v kateri so našli svojo diskografsko priložnost številni mladi, med njimi tudi pričujoči gostji. Norveška država se je na najvišji ravni, to pač velja poudariti, odločila za enakopravno promocijo kar najširših, torej tudi marginalnih glasbenih praks.

Pri svojih nepolnih 30. letih starosti – in v omenjenih specifičnih pogojih – je Maja Solveig Kjelstrup Ratkje dosegla v glasbi precej več, kot je za ta leta sploh predstavljivo: Njeno delo je sila raznoliko in sega od organizacije do kompozicije, od improvizacije do hardkora. Mirno lahko zapišemo, da je Maja S. K. Ratkje ena izmed najcelovitejših glasbenih osebnosti našega časa: Ima status eminentne norveške in mednarodne skladateljice, svojčas je pela v operi – in pred nekaj tedni so ji v Oslu izvedli prvo opero No Title Performance and Sparkling Water – je akademska profesorica, »njen« ženski ansambel, kvartet SPUNK uživa v zadnjih letih na avant sceni kulten položaj in prejema evforične kritike, za navrh pa se je Maja S. K. Ratkje v zadnjem času začela intenzivno ukvarjati še z elektroakustičnimi raziskavami, v katerih svoj močan, suveren, zelo prepoznaven glas brez naprej posnetega gradiva kombinira z raznimi elektronskimi napravami. Skoz te naprave Maja in njena kolegica Hild Sofie Tafjord, hornistka iz SPUNKa, semplata v živo, modulirata svoje lastne akustične zvoke in veliko terenskih posnetkov. Njuno godbo karakterizira raba »staromodnih«, analognih elektrofonov in zvočil, kakršna so, vzemimo, panove piščali, orglice in drugi podcenjeni inštrumenti. Svojsko obdelano akustično gradivo potem sicer prepoznamo komaj kdaj, a to daje čaroben vtis o skrbno ovitih skrivnostih in humorni obdelavi neznanih in prezrtih zvokov. Glasbenici, ki sta se za družen projekt fe-mail odločili leta 2000 v Tokiu, akustičen material suvereno in nepretenciozno prevprašujeta skoz računalnik, obenem pa vanj vešče vpletata tudi svoji »prvi« disciplini: superioren, večplasten glas in konservatorijsko decenten, a razprt in iskalski rog. Duo v svojem formalnem zastavku kar hlepi po kreativnem sodelovanju, tako da se mu tudi na enem od ljubljanskih nastopov pridružuje še plesalka in koreografinja Maja Delak. Zdaj že razprodana vinilna edicija dua fe-mail z naslovom syklubb fra h?lvete, ki ima zdaj-zdaj iziti še v CD formatu pri ameriški založbi Important Records, je postala na sceni zelo iskano blago. Thurston Moore (Sonic Youth) je, vzemimo, tik po izidu, decembra 2002 v navdušeni recenziji zapisal, da »(...) iz Norveške prihaja najvznemirljivejši LP nojza, kar sem jih slišal v zadnjem času (...)«.

Miha Zadnikar (iz festivalskega kataloga Mesta žensk)