Nil Baskar: TOTALITARIZMI FILMA

Del obče pripovedi zgodovine je, da je film tesno zvezan s totalitarnimi politikami vseh vrst in obdobij — še več, da je zaradi sugestivnosti in univerzalnosti svoje govorice celo priljubljeno sredstvo ideološke indoktrinacije. Kritične obravnave film — kot celoto družbenih praks in imaginarijev, ki jih proizvaja — torej razumejo zlasti kot nosilca dominantne ideološke reprezentacije, ki najde svojo obliko v realizmu (kot »žanru« naturalizirane ideologije), bodisi da gre za totalitarizme 20. stoletja ali pa za aktualnost »realkapitalizma«. Dodamo lahko še, da je film totalitarizmu zapisan tudi v lastnem ustroju: klasični film fikcije s svojim hierarhičnim produkcijskim ustrojem in teleologijo profita (v redkejših primerih pa tudi avtorske ideje) v svojem mikroskopskem univerzumu poustvarja totalitarne pogoje in razmerja.

A z nekaj skepse je mogoče trditi drugače — da je film za namene ideologije relativno neučinkovit, še zlasti pa v dobi, ko si deli javni prostor z drugimi avdiovizualnimi mediji (v prvi vrsti televizijo), ki so v osnovi zasnovani in odrejeni kot tehnologije ideološke diseminacije. Njegovo neučinkovitost, celo nemoč, lahko lociramo v izrazito heterogeni in polisemični naravi filmske govorice same. Film, po Bazinu »nečista« umetnost, ki kanibalizira celoto družbene kulturne produkcije, je kot instrument ideologije problematičen zato, ker ohranja sledove lastnega nastajanja, ki so v prvi vrsti predvsem tudi sledovi lastnih produkcijskih razmerij in pogojev. Film — »kot ena tistih govoric, s katerimi se svet predstavlja samemu sebi«, če sledimo sloviti tipologiji političnega filma Comollija in Narbonija — je torej latentno vselej na voljo prevračanju lastnih režimov reprezentacije in ideološke enunciacije, hkrati pa je eden tistih artefaktov kulturne produkcije, v katerih je ujeta določena utopična pulzija.

Na osnovi specifičnosti filmske govorice pa lahko poskušamo artikulirati tudi možnosti nekega drugega »filmskega totalitarizma« — tiste estetsko-politične zgodovine, ki skuša filmsko podobo »očistiti« in jo prisiliti k berljivi in razločni govorici: zgodovine najrazličnejših filmskih avantgard in gest, ki si za objekt svojih filmskih operacij zastavljajo prav pogoje in možnosti filma kot dela ideološkega označevanja.

Nil Baskar piše za reviji Ekran in KINO!