PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA





nedelja, 19. oktober 2003

22:00 - Defonija
MARC RIBOT (NYC) - akusti?na in elektri?na kitara solo, glas

MENZA PRI KORITU, AKC Metelkova mesto
www.metelkova.org


"strunski untergrunt"
"ljudska avantgarda"

prvi niz bo solističen, v drugem pa se Marcu na njegovo lastno željo pridružuje nekaj lokalnih muzičistov - MARJAN STANI??, BLA CELAREC, IGA GOLOB, BOšTJAN GOMBA? ...

Tough guy, pa ni macho, bi porekli ... Zamah od judovskega pank revolucionarja prek neoprimitivističnega komponista do kultnega subjekta plesnih klubov, bi dodali ... Marc Ribot je po svojem bistvu pravzaprav nekolikanj čudaški soul glasbenik, po svoji široki vokaciji za številna ušesa eklektik, za mnoge dopadljiv nojzer, pogojno rečeno tudi "avantgardist", kolikor in kadar ta izraz ni elitističen - Ribot je vsekakor človek, ki zmerom, kadar se usede pred ojačevalce, najprej zasliši obenem pank, Alberta Aylerja in latinske žure ... tik zatem pa še marsikaj drugega. V Newarku (New Jersey) rojeni Ribot (*1954) premore ohoho kilometrine in velikansko uho. Kot najstnik je igral kitaro v raznih garažnih bendih, medtem pa tudi zavzeto študiral pri svojem mentorju, klasičnem haitskem kitaristu in skladatelju Frantzu Casseusu. Leta 1978 se je Ribot preselil čez reko, v New York City, kjer si je sprva služil kruh kot "podpornik" pri glasbenikih kakor so bili jazzovski orglavec Jack McDuff ali legendarni soul kričač Wilson Pickett. Konec sedemdesetih se je pridružil zasedbi Realtones and the Uptown Horns Band, katere osnovni namen je bil, da je novačila "mlado meso", muskontarje za Stax/Volt zvezde a la Carla Thomas, Rufus Thomas, kralj Solomon Burke, itd. Marc Ribot je bil pet ključnih let (1984-9) član inovativne in vplivne superskupine z Dolnjega vzhodnega konca NY - The Lounge Lizards pod vodstvom Johna Lurieja. S svojimi šeststrunskimi stilemi, v katerih je klasičen blues združeval z "no wave" godbami in tkim. estetiko (zgodnje) Knitting Factory, je dal bendu neomajen pečat in za svoje drzne prehode, ki so amalgamirali in prevpraševali precej različnih zgodb in vozlišč iz glasbene tradicije, prvikrat v svoji karieri navdušil precej širok krog obcinstva. Ribot je istočasno kakor z The Lounge Lizards - in še nekaj let zatem - sodeloval s številnimi pomembnimi avtorji/glasbeniki/tekstopisci, med drugim so to Elvis Costello (Ribot igra na albumih: Spike, Mighty Like a Rose, Kojak Variety), Marianne Faithfull (album Blazing Away) in, kar je verjetno njegov najpomembnejsi "stranski" prispevek na posnetkih in turnejah, Tom Waits (Marcovo kitaro slišimo na albumih Rain Dogs, Big Time, Frank's Wild Years, Mule Variations).

Muzičist Marc Ribot je šel pravočasno sam tudi v globlje raziskave nenehno spreminjajočega se terena novih muzik v NYC in postal z leti nepogrešljiv sodelavec zelo različnega kroga ljudi: Arto Lindsay, Don Byron, Elliott Sharp, Anthony Coleman, T-Bone Burnett, Jazz Passengers, Evan Lurie, The Sun Ra Arkestra, Chocolate Genius, Jamaladeen Tacuma in ... John Zorn. Slednji ima Ribota za "svojega prvega kitarista", nenehno standing-by v vseh možnih kombinacijah, postavah, kompozicijah in inkarnacijah. Stvar je še kompleksnejsa - Zornov značilen sound namreč marsikdaj oblikuje (če ne, pa vsaj dopolnjuje) prav Ribot. Z vso svojo nonšalantno distanco do "radikalnih judovskih kulturnih" projektov je Marc Ribot nekako Zornova politična slaba vest ... Marc Ribot je namreč socialnopolitično izjemno zavedna, subtilna oseba, izpričan socialist, kritik ameriške hegemone družbe, človek, ki natanko ve, kaj je boj za prostor, boj za koncertne priložnosti. Bivši skvoter, strasten panker.

Marc Ribot je komponiral, snemal in potoval tudi s "svojima lastnima" "Downtown-soul-music"-zasedbama Rootless Cosmopolitans in Shrek, ves čas pa se je posvečal tudi intenzivni solistični karieri. Izdal je štiri solistične albume: na prvem igra dela svojega učitelja Casseusa, na drugem, Book of Heads, Zornove komade za kitaro, zelo udaren in raznolik je Don't Blame Me, na katerem Ribot po svoje zalije cvetličnjak ameriških standardov, Saints (2001) pa je že prava mojstrovina istovrstnih operacij. O tem izvrstnem delu in se o marsičem drugem nas pouči politično angažirana recenzija tov. Iča Vidmarja za Mladino (gl. spodnjo navezavo!).

Leta 1997 je Marc Ribot v iskalskem razgovoru s prijateljem, somuzičistom in enciklopedom Anthonyjem Colemanom spoznal godbe kubanskega skladatelja in vodja bigbendov Arsenia Rodrigueza (1911-72). Navdušen nad snovanji tega superzvezdnika z latinske scene v štiridesetih in zgodnjih petdesetih letih je Ribot s Colemanom formiral skupino, ki je presegla vsa pričakovanja: Marc Ribot, Anthony Coleman, E.J. Rodriguez, Brad Jones in Robert J. Rodriguez so osnovali Protetične Kubance (Los Cubanos Postizos) in z albumom Marc Ribot y Los Cubanos Postizos dosegli število prodanih izvodov, ki je bilo nekako 20-50-krat večje od tega, kar so bili fantje vajeni od prej. Sledile so številne turneje, igrali so za ples, po špelunkah in najvecjih festivalih - Marca Ribota so spoznali in vzljubili tudi tisti, ki ga prej nekako niso hoteli slišati, češ da jim je pretežak in podobno. Plošča je postala kultna, kritiki so jo označili za eno izmed ključnih leta 1998. Tudi drugi album iste zasedbe Muy divertido! je produktiven poklon znamenitemu ustvarjalcu Rodriguezu.

Pred časom je Marc Ribot svoje glasbene pretenzije razširil k Cibo Matto, pokojnemu Allenu Ginsbergu, rad dela za plesne teatre (npr. Wim Vandekeybus), vključil se je v projekt Trey Anastasio's Surrender To The Air, Madeleine Peyroux (slišimo ga na njenem albumu za Atlantic Dreamland, 1996) in Patty Scialfa. Ribot nadaljuje svoja brezmejna sodelovanja z Johnom Zornom - igral je na njegovih kolekcijah Filmworks, je član ansambla Bar Kokhba in najnovejše Electric Masada (+ JZ, John Medeski, Jamie Saft, Trevor Dunn, Kenny Wollesen, Cyro Baptista). S slednjo bo vrhunski strunar našega casa to nedeljo tudi nastopal na matineji v Milanu, se z avtom (hvala, Bruno!) zatem pripeljal na Metelkovo ("I'd like to play in that squat!") in se naslednji dan vrnil v Milano na letalo za Bruselj. Po več solo in skupinskih gostovanjih v Ljubljani, TV snemanju, po izjemnem ad hoc nastopu v klubu Gromka junija 2000, ko je s Protetičnimi Kubanci sicer uradno igral na Jazz Festivalu Ljubljana, se legendarni Marc vrača brez omahovanja, razvpitejši kot kdaj koli. Igra za vrata, za vstopnino, kar je v času, ko mu je vrtoglavo zrasla cena, strumna tovariška poteza. Njegov edini pogoj je postavljen v slogu političnega subjekta: Prvi del igram solo, drugega z bando lokalcev. Defonija in Elza si želita, da bi izjemnega glasbenika videlo in slišalo čimveč ljudi, zato vztrajata pri dostopni vstopnini.

Ribot - najnovejša CD albuma:
Scelsi Morning (Tzadik, 2003)
Soundtracks II (Tzadik, 2003)

Ribot - najnovejša stalnejša zasedba:
The Ribot Trio (+ David "The Legend" Hofstra - kontrabas, Don MacKenzie - bobni)


kontakt: syhapa@mail.ljudmila.org
« nazaj


MESSAGE TO OUR VISITORS
We don't care who you are, or what ethnic, religious or other identity status you represent, we are all red on the inside. However, if you come to Gromka and show no respect to the people (fellow visi...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz