Child of Divorce, R. Fleischer, 1946, 62 minut
Armored Car Robbery, R. Fleischer, 1950, 67 minut

Richardu Fleischerju se je Retrovizor ze klanjal, ko je ob priloznosti  njegove smrti (2006) zavrtel kultni krimic 10 Rillington Place (1971), obenem portret neke intimne patologije in socialno studijo uboznega becirka, od koder se je ta skotila. Rojen leta 1916, avtor vec kot petdesetih celovecercev, ki so potiho, pa zato toliko bolj usodno markirali stirideseta, petdeseta, sestdeseta, sedemdeseta, osemdeseta.

Enigma Fleischer! Paradoks Fleischer! V usodo vdani humanist. Socialist v ilegali. S produkcijskim sistemom, ki mu sponzorira obrt, do nerazpoznavnosti zlepljeni garac, ki na tekoci trak vseeno podtika svojo avgustinovsko, lahko tudi mekasovsko vero v boljsega cloveka. Anti-Ford, ki navzlic svoji upogljivosti in nadcloveski skromnosti vsako podobo skrivoma vseeno organizira tako, da se vname vsak kvadratni centimeter filmskega platna. Inovator, kakrsnega filmska industrija se ni (in ne bo vec) imela; avtor plejade prototipov, ki se razgrinjajo sele za nazaj.

Denimo: americana, kakrsno je v bolj ali manj prostrane freske zaobjemal Robert Altman v sedemdesetih, je locirana in razkosana ze v Fleischerjevem Violent Saturday (1955). Profiliranje psihopatov, kakrsnega je Hollywood vpeljal v devetdesetih, je Fleischer prakticiral ze desetletja prej: Compulsion (1959), The Boston Strangler (1968). Ko je Clint Eastwood v svojem nedavnem dvojcku pompozno odstrl tancico z (amerikaniziranega) japonskega pogleda na drugo svetovno vojno, je malokdo pomislil, da je natanko to leta 1970 storil ze Fleischer: Tora! Tora! Tora! Sele ko je Steven Soderbergh lani posnel benigno biografijo Ernesta Guevare, smo se spomnili, da je zebelj v krsto ze leta 1969 zabil Fleischer: Che! In surov, iskren, politicno nekorekten pogled na  amerisko suznjelastnisko preteklost, kakrsnega mora Spike Lee sele  posneti, je ze leta 1975 v prekleti mojstrovini Mandingo predocil  Fleischer.

Vse dokler Fleischer, hollywoodski auteur-pionir par excellence, ne bo  rehabilitiran in kanoniziran kot natanko to, tudi kot arhetip  Farberjevega krta, ki v zavetju studia belezi nic vec in nic manj kot
neolepsano podobo dvajsetega stoletja, vsaka projekcija njegovega filma  sodi v okvir nedomacnega; kot tisto, kar naj zdrami monolitno percepcijo  na filmski trak zabelezene zgodovine dvajsetega stoletja kot necesa  domacnega, udomacenega, ze videnega, pricakovanega. Zato kompaktni  dvojcek: Child of Divorce, Fleischerjev celovecerni prvenec,  dekonstrukcija druzinske celice desetletja pred svojim casom, melodrama,  kakrsno bi z veseljem podpisala tako Ozu kot Sirk; in Armored Car  Robbery, roparski noir, o katerem Tarantino molci samo zato, ker od tam  najbrz sele kani prepisovati.