PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA



ponedeljek, 16. februar 2009

20:00 - Retrovizor
MOJA DRAGA KLEMENTINA

Ciklus klasicnega vesterna Retrovizor zacenja z nemara najbolj klasicnim med njimi, Fordovo mojstrovino Moja draga Klementina, n-to upodobitvijo enega najvecjih mitov Divjega zahoda, druzinskega spopada pri OK Coralu leta 1882, kjer so legendarni serif Wyatt Earp, njegova brata Vigil in Morgan ter njegov zvesti pajdas Doc Hollyday postrelili zlocinske goveje barone, rodbino Clanton, in tako odstranili poslednjo oviro za razcvet mesteca Tombstone, zacetek civilizirane ere. Vendar pri tem nikakor ne gre za kaksno varno igro ali celo poskus utiriti Retrovizor v zavetja kanonizirane filmske zgodovine. Vsaj deloma gre seveda za polaganje temeljev, za cim natancnejši zaris klasicne razlicice vesterna, predvsem pa bomo Klementino v nadaljevanju brali kot dvoje.

Prvic kot do staticne perfekcije evolvirano obliko tega najstarejsega filmskega zanra, ki film pravzaprav celo predhaja in ga posledicno pomaga vzpostavljati kot avtonomno obliko izraza; predvsem kot a)afirmator in obenem generator specificne mitologije, ki propagira zmagoslavni pohod novega druzbenega reda nad starim za vsako ceno in ki je v vizualni reprezentaciji iznasla najbolj ucinkovito sredstvo ljudskega prepricevanja. In b) kot, zlasti pod taktirko Johna Forda, preprosto najvecjega filmskega reziserja, neizcrpni poeticni potencial, ki se skriva v preigravanju crno belih stereotipov na relaciji dihotomij civilizacija-divjina, druzba-posameznik, morala-etika. Drugic se nam bo Klementina pokazala kot motnja v obcem prepricanju, da je vestern kot konzervativen, patriarhalen, drzavotvoren zanr sele s preseganjem svoje klasicne oblike, nekje v sestdesetih letih (ko je ameriska intelektualna elita v Vietnamcu uzrla Indijanca), sploh lahko postal subverziven, se osvestil samega sebe, na laz postavil svojo utopicnost ipd. Vec kot zametke te transformacije vsebuje ze Klementina – in to petnajst let pred tem, ko naj bi zanr uradno prvic pod vprasaj postavil tudi Ford z Mozem, ki je ubil Libertyja Valancea (The Man Who Shot Liberty Valance, 1962). Najbolj ociten v tem smislu je seveda motiv civilizacijskega redu – nastop tega je, v sijajnem prizoru nekega nedeljskega popoldneva, naslikan z ambivalentno mesanico himnicnosti in elegicnosti –, za subverzivni presezek in jasen znak, da v grmu tici vec zajcev, pa nenazadnje poskrbi tudi Fordova osebna odlocitev, da klasicno, krvavo zgodbo o moskem pogumu in ponosu poimenuje z enigmaticno melodramatskim, sentimentalnim naslovom Moja draga Klementina.

Kar pa se tice prvega branja Klementine ne zgolj kot (resda nekoliko bolj kompleksnega, kot se zdi) arhetipa klasicnega vesterna, temvec arhetipa filmskega izraza samega, Lindsay Anderson, najstrozji Fordov sodnik, pravi takole: »Na papirju se zdi, da gre zgolj za se en vestern, nic vec in nic manj kot to, ko pa se ta odvija na platnu, s pretanjeno eleganco gibov in svezino vizije, se izkaze za obsedenega z magicno sposobnostjo vznemirjanja, urocenja, ozivljanja. Zgodbe ne oblikuje in ji ne daje pomena crka, temvec ekspresivna kamera, nezni glasba in zvocna podoba, izurjeni igralci, predvsem pa ustvarjalna rezija – rezija, ki zdruzi vse navedene elemente in jim vdihne enotnost in zivljenje. To je film.«



« nazaj

komentarji







MESSAGE TO OUR VISITORS
We don't care who you are, or what ethnic, religious or other identity status you represent, we are all red on the inside. However, if you come to Gromka and show no respect to the people (fellow visi...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz