Klasicni vestern. Nadaljujemo tam, kjer smo zaceli in kjer se vse zacenja (tudi koncuje): z Johnom Fordom. Ce uvod v semester, posvecen klasicnemu vesternu, poziva k gledanju klasicnega vesterna kot ponovnega zacetka filma in njegove zgodovine, k razbiranju moznosti kinematografskega konstituiranja zgodovine in formiranja ideologije, znotraj tega poziva najprej neizbezno naletimo na Forda, za cigar filme velja natanko isto:

paralelno z mitolosko prispodobo o vzniku druzbenega reda smo pri Fordu vedno znova prica tudi ponovnemu zacetku, natancneje zacenjanju filma, medija, ki je prav v obliki vesterna kot srediscno tocko svojega imaginarija prvi prepoznal panoramo; ne kot okvir podobe ali kot negibno ozadje telesa v gibanju, temvec kot protagonista, kot maternico prazanra, kot presezno vrednost, inherentno kinematografski izum v opoziciji do sicer staticne narave panorame, kot kljucni teren spocetja vseh socialnih operacij v pojmovnem registru zanra: kultivacija divjine, formacija naroda, osnovanje skupnosti – za ceno, paradoksalno, posledicnega in popolnega izbrisa tako individuuma, civilizacijske avantgarde (kavboj), kot tudi razosebljenega, neciviliziranega starega (rdecekozec), za namecek pa se deviske panorame, prapocela vsega mismasa. Kot zacetek je tako popoln tudi konec; tudi zato vestern ni in ne more biti mrtev (kot zubori mantra ze desetletja), saj njegova prihodnost, ki se je zacela ze pred stoletjem, lovi in v rep grize njegovo preteklost, ki se zacenja zdaj ...

vec:
http://www.retrovizor.si/februar-2009/fort-apache

uvod v semester klasicnega vesterna:
http://www.retrovizor.si/filmski-krozek-2008_2009