Pierre Brochant (Thierry Lhemitte) in njegova druščina pariških veljakov prirejajo prav posebne tedenske večerje – med seboj tekmujejo kdo bo našel in pripeljal kar največjega bedaka, na koncu večera pa izberejo se najhujšega. Brochant meni, da je to pot nasel svojega „svetovnega prvaka“, ko mu njegov „skavt bedakov“ izsledi Françoisa Pignona (Jacques Villeret), nižjega uradnika na davčnem uradu, ki dejstvo, da ga je pred dvema letoma z njegovim dobrim prijateljem zapustila zena, poskusa potlačiti z izdelovanjem maket iz vžigalic. A poškodba hrbta priklene Brochanta na posteljo in v svojem stanovanju ostane sam s človekom, na katerega monumentalno sposobnost ustvarjanja problemov še zdaleč ni računal.

Pri Delavsko-punkerski univerzi si bomo vzeli kratek predah od našega ciklusa predavanj na temo Neumnost, in poskušali preko francoske komedije Le Dîner de cons (1998 - Večerja bedakov) pogledati na kakšen način se nek sodoben film ubada s tematiko idiotskosti, bebavosti, imbecilnosti oziroma – z eno besedo – neumnosti. Na eni strani bomo tako imeli dobrosrčnega uradnika, ki pa ima to smolo, da trpi manko kognitivne inteligence, na drugi bogatega založnika, ki prosti čas zabija s krutimi igrami in prešuštvi. Prvemu svet podrejo drugi, slednji si to uslugo naredi sam. Kdo je torej tu bedak?