Neumnost je ena od najpogostejših lastnosti komičnih junakov in kolikor naš smeh le-tem nikoli ne teži zgolj k razveljavitvi smešnega pojava pač pa mu v določeni meri tudi pritrjuje, bi se filozofija komičnega lahko izkazala za dobro pot do pozitivnega zapopadenja neumnosti.

Predavanje bo specifično neumnost komičnega najprej razločilo tako od neme butavosti izvenkulturnega kot od specifično kulturne ignorance, ki tvori temelj vsake uspešne ideologije ter mu skušalo najti mesto v relaciji do obeh, poslužujoč se primerov butalskih junakov etničnih vicev, dobrosrčnih bebcev, kot je Forrest Gump, ter »idiotskih« likov nekaterih komičnih risank, kakršen je Cestni Dirkač. Medtem ko se tako izvenkulturna neumnost kot ideološka ignoranca jasno razlikujeta od norosti kot drugega klasičnega protipola umnosti, pa komična neumnost ni brez zveze z določeno vrsto norosti. Neumnost je notranja lastnost smešne enote, norost pa je opis značaja njenega gibanja, vendar pa gre tu za norost, ki jo je potrebno razločiti od individualne blaznosti, kakršna je običajno zoperstavljena tako živalski mutavosti kot ignoranci.

Komični objekt, kot se zdi, prav v svoji neumnosti tvori potencialni osnovni element vsakega uma in prav v svoji norosti predstavlja tisto entiteto, na umiritvi katere je edino mogoče osnovati racionalen red. Zato bomo za konec predstavili naše branje razvojnega loka, ki od klasične platonsko-krščanske koncepcije neumnosti kot slepote za neizbežno omejenost lastne vednosti preko tej sorodne, a naraščajoče ateistične razsvetljenske paradigme vodi do pojmovnega polja strukturalizma in psihoanalize ter znotraj slednjega orisali pomen koncepta nezavednega za neko novo pojmovanje neumnosti, iz katerega se po naše odpira pot prav k filozofiji komičnega.

Izar Lunaček čaka na zagovor doktorata iz filozofije arhaične religioznosti in smešne popularne kulture, sicer pa tudi veliko riše stripe in časopisne karikature.