Jacques Ranciere v svojem tekstu Ali obstaja deleuzovska estetika? pravi, če povzamem, naslednje: ne gre mu zato, da bi deleuzovsko estetiko umestil v širši okvir njegove misli, temveč da so zanj teksti in dela, v katerih Deleuze obravnava umetnost, že način, kako se njegovi misli približati, jo sploh poiskati. Torej nas ne bi smelo presenetiti, da vprašanje o obstoju deleuzovske estetike, ki gre v razdelavo podobe in reprezentacije, njenega preboja ali defiguracije, prinaša tudi razmislek o neumnosti (la betise), ki jo Ranciere vpelje na točno določenih mestih, med drugim natanko skozi Deleuzovo obravnavanje Bacona.

Velja se tudi spomniti na poglavje o podobi mišljenja v Razliki in ponavljanju, predvsem na mesto, kjer Deleuze jasno aludira na podobe neumnosti – ob vsakem primeru se lahko spomnimo na veliko znamenitih podob, ki pa naj nam ne služijo kot zgolj še ena ilustracija. Recimo po Deleuzu zgrešeno priličenje človeških obrazov živalskim glavam, nadalje še globlja regresija: tirani nimajo le glav živali, njihova obličja so lahko tudi hruške, cvetače, krompir itd., itn. Spomnite se na Arcimbolda. Sem lahko tako vpeljemo, poleg drugih (vsaj pri Pietru Brueglu), še vprašanja grdega, vulgarnega, neumestnega, skratka: brezobličnega. Kar je bilo dolgo časa povezano tudi s problematiko upodabljanja smeha.

Marko Jenko je asistent in mladi raziskovalec na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.