Izhodišče tega prispevka ne bo vprašanje, kaj je neumnost, temveč vprašanje, na kakšne načine se uporablja neumnost in kakšne implikacije izhajajo iz te uporabe. Ena izmed trditev programskega pisma glasi: »Takojšnje srečanje z neumnostjo zahteva le dvoje: človeka in zrcalo, postavljeno predenj«, in ta opozarja na dejstvo, da se pri obravnavi neumnosti ne moremo izogniti analizi mehanizmov, ki upravljanjo z neumnostjo. ?e stoji, da je neumnost strukturni element nekaterih družbenih mehanizmov, potem ni odveč premisliti, na kakšen način neumnost sodeluje pri produkciji konkretnih dejstev družbene realnosti. V ta namen bo prispevek konzultiral prvo poglavje Foucaultove knjige Nenormalni (Les anormaux; Cours au College de France). Delo, nastalo na podlagi predavanj, ki jih je Foucault imel med leti 1974 in 1975, raziskuje konkretne mehanizme nadzorovanja, ki proizvajajo specifična razmerja vključenosti na način izključitve.

Družbena realnost sestoji iz različnih diskurzov. V prispevku bodo naglašeni trije: diskurz resnice, diskurz, katerega zmožnost je nasmejati in diskurz, katerega zmožnost je ubiti. Med naštetimi, kam bi bilo moč umestiti neumnost?

Magdalena Stanimirovi? je diplomirana filozofinja in podiplomska študentka primerjalnih študij idej in kultur na Znanstvenoraziskovalnem centru v Ljubljani. Predavanje bo potekalo v srbskem jeziku.