Redko zakoplje Retrovizor glavo v turbulence novodobne filmske produkcije; ko se to zgodi, je na sporedu socialni monument, revolucionarni spektakel, filozofski traktat, kot so bili v preteklih letih Mad Songs of Fernanda Hussein (J. Gianvito, 2001), United Red Army (K. Wakamatsu, 2008) in Histoire(s) du cinéma (J.L. Godard, 1988-98). Nic slabsi razlog, sorodno epske dolzine, se zdaj kaze v velikem povratku Johna Wooja, odgovoru na vprasanje, kaj je kitajski velemojster pocel zadnjih pet let; tudi odgovoru na vprasanje, kaj je pravzaprav pocel od leta 1992, ko je zreziral svoj zadnji kitajski, natancneje hongkonski film.

Zgodba s srecnim zakljuckom se pricne koncem 60ih, ko nadarjeni Woo zrezira svoj prvi celovecerni film, nakar debeli desetletji stanca predvsem tipicno absurdne hongkonske komedije s socialno noto. Konec 80ih se zgodi veliki preboj, niz akcijskih mojstrovin – A Better Tomorrow (1986), A Better Tomorrow II (1987), The Killer (1989), Bulle in the Head (1990), Hard Boiled (1992) – ki Wooja kot komet izstrelijo v mednarodno orbito ter, se nikoli tako dobesedno, povsem na novo definirajo zanrsko formo: Melvillov melanholicni samuraj se prelevi v vsemogocnega angela mascevanja, pistoli v obeh rokah postaneta nujni podpis globalne hard boiled produkcije, vzporedna montaza in upocasnjeni posnetek dozivita najvecji pretres po Eisensteinu, trupla se naenkrat stejejo le se v trimestnih stevilkah, filmski diskurz se obogati za nove koncepte, kot je bullet-ballet, golob iz prinasalca miru enkrat za vselej mutira v zloslutno ikono nasilja. Sledilo je logicno povabilo v Hollywood, kjer pa se Woo ni in ni znasel; drsenje navzdol je kulminiralo v pateticnem Windtalkers (2002), kjer je izcrpani mojster predvsem se enkrat potrdil tezo, da najbolj patriotske manifeste pisejo priseljenci. Sledila je pavza, odhod iz ameriskih studijev skozi zadnja vrata, zatisje, vrnitev domov, na Kitajsko, ki je oberoc sprejela izgubljenega sina, mu naklonila popolno ustvarjalno svobodo, neomejen cas in proracun, asistenco vojske, najboljso kreativno ekipo in kopico zvezdnikov. Legenda pravi, da je Kitajska zadnja leta svoj glomazni drzavni proracun razporejala predvsem na dve postavki: olimpijske igre in sanjski film Johna Wooja.

To je zdaj *Red Cliff* (Chi bi & Chi bi xia: Jue zhan tian xia, 2008/09), prevelik za en film; epska, revolucionarna, monumentalna, spektakularna pripoved o Treh kraljestvih, kakopak tudi orjaska
ideoloska prispodoba, lekcija politike in ljubezni, tudi filma, vizija preteklosti in prihodnosti. Z golobi na celu.


Vabljen/a!

vec:
http://www.retrovizor.si/