PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA



ponedeljek, 8. junij 2009

20:00 - Retrovizor
JACQUES ROZIER, BRODOLOMEC NOVEGA VALA, PRVI?

?e se je Retrovizor prejšni teden z Ubežnikom preteklosti (Kiga kaikyo, 1965), magistralnim, transcendentalnim portretom povojne Japonske, zamaskiranim v proceduralno detektivko, spominjal prezrtega mojstra Uchide Tomuja, tokrat brklja po tisti preteklosti, ki se vsaj na videz zdi bližja določenemu cinefilskemu "domicilu": po kinematografiji Jacquesa Rozierja, sopotnika in brodolomca francoskega Novega vala: avtorja, ki ni nikoli pripadal "kanonizirani" novovalovski filiali (pod mentorstvom Langloisa in Bazina; iz  kinotečnih vrst do cahiersovih strani), a je do sorodnih rezultatov  prispel po takorekoč "uradni" poti, preko študija režije in vajeništva  na televiziji.

In prav brkljanje je nadvse primerna oznaka za Rozierjev skromen, a toliko bolj dragocen opus, ki se z velikimi presledki piše vse od sredine petdesetih dalje. Začenši, kakopak, z enkratnim prvencem Rentrée des classes (1955), kratkim ljubezenskim pismom Jeanu Vigoju in njegovemu Zéro de conduite (1933), kjer pa Rozier anarhično energijo otroštva — tega privilegiranega očišča vseh novih kinematografij svojega časa, od neorealizma do Novega Vala — upesni z novimi filmskimi sredstvi in ustvari enega najlepših filmov o otroštvu (vsaj po Langovemu Moonfleet (1955)) in hkrati enega najbolj poetičnih kratkih filmov nasploh.

Rozierjeva obljuba se izpolni z Adieu Philippine (1961), delom, ki poletí na krilih novovalovskega trenutka in kar nekako mimogrede udejanji vse njegove opevane premise: lahkotna, neposredna, lucidna, muzikalična komedija, nabita z mladostniško energijo ter inovativnimi filmskimi domislicami in prijemi. A hkrati, kljubujoč svojemu nenevarnemu videzu, predvsem tudi politična izjava, zasidrana v svoj  čas, v leto 1960: v šesto leto vojne za neodvisnost Alžirije. Ta neogibna dejanskost njegovemu junaku (in njegovemu gledalcu) zastavlja moreč ultimat: ko se bodo junakovi brezskbni dnevi iztekli, se bo odpravil na fronto. Na koncu lahkotne in z življenjem nabite komedije stoično čaka vojna. Le kako je mogoče posneti brezskrben (ali  kakršenkoli) film, ko pa nekje — prevzaprav niti ne predaleč — vselej  divja vojna? A Rozierjeva "zaskrbljenost" je vse kaj drugega kot  nemočno kljuvanje vesti, s katerim bi trpinčil film in lastno  izjavljanje; je kvejčemu tisti nujni proviso, ki ga kasneje Godard,  pri razmišljanju o dogodkih v Vietnamu in Palestini, dialoško in  samorefleksivno dramatizira: kako posneti film in spregovoriti o  tem, kar se dogaja? Tukaj in hkrati drugje, ici et ailleurs?

vec:
http://www.retrovizor.si/junij-2009/roziere



« nazaj


MESSAGE TO OUR VISITORS
We don't care who you are, or what ethnic, religious or other identity status you represent, we are all red on the inside. However, if you come to Gromka and show no respect to the people (fellow visi...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz