THE THING + SONORE:

Peter Brötzmann - saksofoni, klarineti, tarogato

Ken Vandermark - saksofoni, klarineti

Mats Gustafsson - saksofoni, flažolet

Ingebrigt Håker Flaten - kontrabas

Paal Nilssen-Love - bobni, tolkala

http://www.myspace.com/peterbrotzmann

http://www.paalnilssen-love.com/

http://www.kenvandermark.com/

http://matsgus.com/

http://www.ingebrigtflaten.com/

http://www.okkadisk.com/

http://www.smalltownsuperjazz.com/

The Thing 

»Tapping into rock’s most primal forces with the fire and fury that’s something to behold.«

-Mojo

»The Thing convert nouveau punk and vintage garage-rock into a roaring scream-up, but the sheer energy and love of the music keep gimmickery at bay.«

-Uncut

»The sheer power they generate from wood, metal, breath and muscle is stunning.«

-BBC

»Absurdly cool!«

-DJ Magazine

The Thing so se prvič zbrali februarja leta 2000, kmalu odigrali več koncertov in posneli svoj prvi CD za založbo Crazy Wisdom, podružnico švedskega Universala. Leto dni zatem so posneli še enega, in to kot kvartet, z velikim Joejem McPheejem. Oba albuma sta razprodana.

Trio je dolgo zaželena zasedba, v kateri se združujejo raznoliki glasbeni slogi in so podani z najvišji možni energetski ravni. Na trojico so vplivale razne tradicije svobodnih muzik tako iz Nemčije kakor iz Anglije in Amerike, in te vplive med igro čutimo, ne da bi bilo sploh nujno slišati.

Ko je trio začel z delom, je imel na repertoarju večinoma skladbe Dona Cherryja (od tod tudi ime!), po začetku sodelovanja z Joejem McPheejem, pa so začeli tudi z drugimi »avantgardnimi standardi« (David Murray, Frank Lowe, Norman Howard ...). The Thing se enako navdušuje nad modernim rockom, kar lepo spoznamo po veličastni interpretaciji »To Bring You My Love« PJ Harvey z drugega albuma. Repertoar se je v zadnjih letih še poglobil in razširil, tako denimo lahko slišimo komade The White Stripes, The Sonics, Yeah Yeah Yeahs, itd. The Thing nam iz prve roke dokazujejo, kako blizu so si glasbeni slogi v današnjem času, kako podobna je njihova energija – oziroma kakšna more biti – in, navsezadnje, iz kako različnih koncev prihaja današnje občinstvo, ki se navdušuje nad kreativnimi godbami. The Thing danes snema za norveško založbo Smalltown Supersound (prim. album Bag it!).

Mats Gustafsson gre danes med največje švedske in evropske pihalce na svobodnjaški sceni. V številnih skupinah, med katerimi so tudi Gush, AALY Trio in Peter Brötzmann Chicago Tentet je Gustafsson s svojim pravim pravcatim pankerskim pristopom dodobra prevetril sceno in celo na novo postavil način, kako vse je možno danes igrati saksofon. 

Ingebrigt Håker Flaten in Paal Nilssen-Love sta danes znana kot najmočnejša norveška »ritmična sekcija«, njun sloves silovitega in inventivnega »boben-basa« pa sega po vsem svetu. Kot dolgoleten par (skupaj igrata že od leta 1992) sta sodelovala v nebroj kombinacijah, med katerimi gre izpostaviti School Days s pihalcem Kenom Vandermarkom, Scorch Trio s strunarjem Raoulom Björkenheimom in v švedsko-norveški jazzovski superskupini Atomic.

Redni gostje tria The Thing so Joe McPhee, Ken Vandermark, Otomo Yoshihide, Jim O'Rourke, Thurston Moore in Cato Salsa Experience. 

Sonore 

Titanski pihalci Peter Brötzmann, Mats Gustafsson in Ken Vandermark gredo med vodilne – in dobesedno zelo glasne! – glasove sodobne improvizirane godbe. Skupaj so se zorganizirali v pihalnem triu Sonore, in to z namenom, da na novo raziščejo melodične, ritmične in teksturne možnosti svobodne improvizacije. Vsi trije »združujejo pihalsko delo« v Peter Brötzmann Chicago Tentetu od leta 1998, v formaciji tria Sonore pa so prvič zaigrali junija leta 2002, ko so med Tentetovo severnoameriško turnejo »v živo« nastopili v oddaji montréalskega radia CKUT. �e od prvega momenta je bilo jasno, da gre za glasbeno zelo posebno zasedbo. Še istega leta so se ponovno zbrali jeseni, in to na festivalu v švedskem Ystadu, ki ga sicer pripravlja sam Gustafsson. Obedve uvodni srečanji sta pomenili izvrsten temelj za postavitev inštrumentalnih kombinacij in za komunikacijo, toda njihova prva turneja oktobra 2003 pomeni prvovrsten preboj, saj se je skupinska identiteta teda razvila do vrhunca. Štirinajst dni so nastopili vsak večer, osvojili tako raznolika prizorišča, kakor so Dunaj, Carigrad, Skopje, Cerkno, Köln ... potovali z letali, vlaki in kombijem, s seboj prenašali precej glasbil (altovske, tenorske, baritonske saksofone; Eb, A, Bb in basovske klarinete; tarogato, flažolet) in dosegli kreativen vrh. K sreči je bila večina teh koncertov posnetih, in kdor je bil priča vrhunskemu nastopu Sonore Pr' Gabrijelu v Cerknem, ta ve, o čem je tukaj govor. Poslednji, kölnski koncert je z izjemno posrečenim naslovom No One Ever Works Alone septembra 2004 izšel pri Okka Disk v Chicagu kot njihov prvi album. Trio se je prav v času izida prvič odpravil še na odmevno turnejo po ZDA in Kanadi.

Starosta muzičist in likovnik (vedno sam tenkočutno oblikuje vse svoje albume!) Peter Brötzmann je že štiri desetletja, vsaj od slavne plošče Machine Gun sem gonilna sila evropske in svetovne svobodne scene. Priljubljen pri sila raznoliki publiki – od freejazzerjev do metalcev, pankerjev do klasikov – se s svojo mogočno igro zmerom razda do konca. Gustafsson in Vandermark sta začela kot njegova zvesta slednika, adepta, a sta v zadnjem desetletju do obisti razvila svojo lastno prepričljivo igro. 

Neumorni Ken Vandermark, garač iz Chicaga vodi zavidanja vredno število zasedb, z eno izmed njih (Powerhouse Sound) se je to poletje v okviru 50. Jazz Festivala Ljubljana predstavil tudi na Letnem odru Gala hale na Metelkovi. Redni gost naših odrov, ki je, mimogrede, dvakrat igral tudi že v Gromki (DKV Trio; krasen trio s Philippom Wachsmannom in Paulom Lyttonom) in v Menzi pri koritu (Spaceways, Inc.), je – verjeli ali ne – prvič pri nas nastopil pred davnimi leti kot član benda The Flying Luttebachers v ilirskobistriškem klubu MKN�.

Sonore nimajo ničesar skupnega s tradicijskimi jazzovskimi saksofonskimi kvarteti ali s klasičnimi pihalnimi oziroma godalnimi zasedbami, v katerih veljajo strogi hierarhični postopki (najnižje glasbilo tako, recimo, igra ostinato, razredčene tone, ipd., medtem ko višje uglašeni inštrumenti igrajo vlogo »nosilca melodije«). Pri Sonore se soli, dui in trii gradijo strogo enakopravno, predvsem pa izhajajo iz sprotne, spontane glasbene logike in trenutnih zahtev. Skupina prevprašuje sonične teksture, melodije, integrirana ritmična sporočila in še marsikaj drugega, kar je možno najti v improviziranih godbah. Muzika tria Sonore je intenzivna, lepa, introspektivna, robna ... predvsem pa je ne more odigrati nihče drug kot zgolj vrla trojka Brötzmann / Gustafsson / Vandermark.