PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA















ponedeljek, 8. marec 2010

19:00 - Filmski krožek Retrovizor in DPU
Partizanarice

 »Tako kot vestern je tudi partizanarica čvrsto zasajena v pejsaž konkretne pokrajine, zemlje, ki jo je treba ukrotiti ali osvoboditi,« piše v uvodnem tekstu iztekajočega se cikla filmskega krožka.
A ta stavek nas lahko zavede, saj nam na prvi pogled predoča sorodnost partizanarice in vesterna, dejansko pa izraža tisto, kar ta dva žanra usodno ločuje. Ukrotitev in osvoboditev sta z
ozirom na pokrajino, zemljo, ki je tarča zadevnega opravila, odločno različna pojma. V enem šolskih primerov klasičnega vesterna, Reki brez povratka, lik Roberta Mitchuma svojemu sinu
dopoveduje, da je zemlja zato, ker jo obdelujeta, njuna, ne indijanska. Zemlja je surovina, groba tvar, ki ji z zasedbo in obdelavo vdihnemo zgodovinskega duha. Beli naseljenec
se z neciviliziranimi, ahistoričnimi Indijanci puli za sáme temelje, podlago civilizacijske in s tem zgodovinske infrastrukture. V partizanarici je odnos do zemlje drugačen – že zdavnaj je ukročena,
obdelana, vpeta v zgodovinski tok. Namen osvoboditve, vnovične pridobitve te zemlje je zgolj preusmeritev toka v prav(ičn)o – ali zgolj koningenčno pripravnejšo – strugo. Mit, ki ga v kulturo
instalira vestern, je ustanovni mit o rojstvu skupnosti sredi nezgodovinske pustinje. Mit partizanarice pa je emancipatorni mit že ustanovljene in oblikovane, moderne narodne skupnosti. Vestern »našo zemljo« šele ustvarja, v partizanarici pa je zemlja že zdavnaj, takorekoč od nekdaj po pravici »naša«.

Red Dawn režiserja Johna Miliusa, razvpita hvalnica reaganovskemu reakcionarstvu iz leta 1984, je v tem pogledu paradigmatski primer žanra, ki dokazuje, da je sentiment partizanarice
– tisto, kar poganja čustveno »tektoniko« žanra – povsem neodvisen od ideologije, pod katero je služboval za časa obstoja Socialistične federativne republike Jugoslavije. Ali pa lahko k temu opažanju pristopimo z druge strani in sklenemo, da se žanr partizanarice, preden se podvrže ironičnemu razmisleku, ne naslanja na državno-ureditveno specifiko prostora, v katerem smo partizanarice navajeni (torej SFRJ), pač pa – med drugim tudi preko svojega emancipatornega videnja zgodovinske upravičenosti do zemlje – na ideologijo modernih nacij, ki v enaki meri napaja tudi povsem nelevičarske ureditve. 
To tezo film zelo plastično ponazori. »Kakšna je razlika med njimi in nami, če hladnokrvno ubijemo neoborožena vojna ujetnika?« vpraša eden od trdoživih ameriških mladincev iz koloradskega podeželja, ki se pred rusko in kubansko invazijo na kontinentalne ZDA zatečejo v hribe in od tam sprožijo partizanski upor proti okupatorju. »Mi tukaj živimo!« v
odgovor histerično zarjuje njegov brat. ?e odgovor sprejmemo dobesedno, legitimacija izvensodnega uboja okupatorskega vojaka in njegovega kolaborantskega pomagača je zemljiška posest njunih usmrtiteljev. Miliusova fantazija v končni izpeljavi ni, da grozi Ameriki uvoz komunistične revolucije. Ta plat je preko upodobitve okupacije s pripadajočimi propagandnimi prijemi v filmu navržena le kot nekakšna opomba, stranski učinek. Dejanska nevarnost je fizično zavzetje zemlje, ki je naša, ker so jo naši predniki s krvjo in znojem rešili predcivilizacijske pozabe. V ilustracijo, ameriški talci pred usmrtitvijo ne zapojejo ameriške himne – torej ne izrazijo pripadnosti politični tvorbi –, pač pa pesem America the Beautiful, ki med drugimi 
naravnimi krasotami hvali tudi stopala puritancev, ki so skozi »divjino« izhodila »stezo svobode«.

Politično in politike Milius tudi sicer obravnava malomarno, nezaupljivo ali celo sovražno: klenim borcem otežuje življenje kolaborantski župan. Sam politični proces klecne pod težo zgodovinskih neizbežnosti – eden likov interpretira vzroke za tretjo svetovno vojno s prispodobo: »Najmočnejša mulca na ulici se prej ali slej stepeta.«

Mimo orisane konceptualizacije pa za uvrstitev filma Red Dawn v partizanski žanr poskrbi kar Milius sam. Kraj, kjer po tretji svetovni vojni stoji spomenik prvim upornikom sovjetski tiraniji, dobi vzdevek »Partizanska skala.« Da smo pravkar gledali militaristično masturbacijsko seanso paleokonzervativnega trotlja, postane ob silno domačni sentimentalni podlagi nekako postransko.


Filmski krožek vodi Dušan Rebolj.

več:
http://www.retrovizor.si
http://dpu.mirovni-institut.si/filmskikrozek.php

 

 



« nazaj

komentarji







MESSAGE TO OUR VISITORS
We don't care who you are, or what ethnic, religious or other identity status you represent, we are all red on the inside. However, if you come to Gromka and show no respect to the people (fellow visi...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz