Ogledali si bomo dva sovjetska filma: ?apajev (1934) umetniških bratov Georgija Nikolajeviča Vasiljeva in Sergeja Dimitrijeviča Vasiljeva, in V gorah Jugoslavije (Uragan na Balkanah, 1946) Abrama Matvejeviča Rooma. 

Prvi film je »prvi klasični ali zgledni primer 'socialistično realističnega' filma v svetovni filmski kulturi« (France Brenk); lahko je tudi odlično izhodišče za razmislek o tem, kaj je pravzaprav bil socialistični realizem; ta termin je vse prepogosto uporabljan kot nekakšna psovka, ki naj bi označevala grobo politično dekretiranje umetnosti, kakršno naj bi najbolje ponazarjale različne kičaste slikarije; dejansko pa se moramo, če hočemo pravilno presojati socialistični realizem, zavedati, da so najpomembnejše realizacije socialističnega realizma nastale v filmu, za katerega je to obdobje pomenilo veličasten razcvet; prav ?apajev je bil razumljen kot eden ključnih argumentov za »zmago« metode socialističnega realizma v sovjetski umetnosti. Film o herojskem poveljniku iz državljanske vojne – pri upodobitvi njegovega lika so se ustvarjalci filma opirali na literarno predlogo D. Furmanova, spomine preživelih borcev in arhivsko gradivo –, je ena prvih mojstrovin sovjetskega zvočnega filma; o njej je leta 1934 moskovska Pravda pisala, da ta film utrjuje povezavo Partije in možic in da prerašča v političen pojav, naslednje leto je o tem filmu pisal verze Osip Mandelštam, med špansko državljansko vojno pa je novembra leta 1936 v kinematografih obleganega Madrida budil revolucionarnega duha … Film odpira mnogo izhodišč za debato: od revolucionarne etike prek razmerja med vednostjo in resnico do razmerja med glasbo in podobo ... »Prva sovjetska kinotragedija«
(B. A. Babočkin) – ki pa obenem premore tudi veliko humorja. 

Malokdo ve, da je eden od bratov-režiserjev te mojstrovine, Georgij Nikolajevič Vasiljev, l. 1946 umrl v Sloveniji – na Golniku. 

Drugi film, ki naj bi prikazoval boj jugoslovanskih partizanov s Titom na čelu, je bizarna kurioziteta, ki je nastala v kontekstu sovjetskih poskusov, da bi utemeljili »nacionalne« kinematografije v deželah, ki so se po koncu druge svetovne vojne povezale s Sovjetsko zvezo. ?eprav je režiser Room angažiral legendarnega Eisensteinovega snemalca Edvarda Tisseja in popularnega igralca Nikolaja Dmitrijeviča Mordvinova (sicer igrajo v filmu tudi jugoslovanski igralci, med drugim tudi Slovenec Milan Skrbinšek), je delo obveljalo predvsem za »svojevrsten dokument zgrešenega napora po 'prinašanju' narodne filmske proizvodnje od zunaj« (France Brenk). A prav kot tak document ogromno pove o nesporazumih, ki so se v tem času že začeli kopičiti med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo: Jugoslovani so v sovjetski optiki prikazani »orientalistično«, boj partizanov pa je videti kot nekakšna operetna predigra odločilnim bojem, ki jih izvedejo sovjetski tanki.
Pa vendar je v tem filmu nekaj prizorov, vrednih svojega snemalca; med drugim je to film, v katerem tank dobesedno zapelje čez kamero. Mimogrede: Room je bil zanimiv režiser, v zgodnejšem obdobju nagnjen k eksperimentom, tako kot Vertov je študiral na petrograjskem psihonevrološkem institutu, med drugim je bil tudi režiser prvega sovjetskega zvočnega filma.

Da si bomo ta dva  po zvrsti in kvaliteti tako različna filma ogledali v istem večeru, ni naključje. Ko razmišljamo o partizanstvu, se moramo zavedati, da so bili v našem prostoru prav sovjetski filmi tisti, ki so pred drugo svetovno vojno najbolj vplivali na izoblikovanje svelte podobe Sovjetske zveze v srcih ljudi. Jugoslovanski partizani so peli pesmi iz sovjetskih filmov in zgledi iz sovjetskih filmov so bili pogosto vzori tudi za partizansko etiko. Zato si lahko toliko bolj predstavljamo razočaranje, ki je moralo prevzemati bivše jugoslovanske partizane, ko so videli film V gorah Jugoslavije. Tudi najbolj zagrizen stalinist bo moral priznati: potem ko je Tito videl ta film, mu resnično ni preostalo drugega, kot da reče StalinuNE.

Filmski krožek vodi Miklavž Komelj.

več:
http://www.retrovizor.si/marec-2010/capajev-v-gorah-jugoslavije