Zgodovina modernega izključevanja je dodobra raziskana. V svoji analizi svetovnih sistemov jo Wallerstein (2002) poimenuje kot zgodovino anti-sistemskih gibanj. Kljub svoji veliki raznovrstnosti so vse skupine enotne v izgubi iluzij o delovanju tistih na oblasti (Wallerstein, 2002). Mnoge povezuje tudi prepričanje, da je sedanji sistemski red obsojen na propad že zato, ker je samouničevalen. Protisistemska gibanja vsaj v svojem radikalnem izrazu težijo tudi k vzporednem urejanju življenjskih vprašanj vseh izključenih, diskriminiranih ali prostovoljnih, mimo uradne družbe in po lastnih pravilih samo-organiziranih manjših in medsebojno povezanih skupnosti. Proti-sistemska gibanja izključenih doslej niso uspela svojih povezovalnih silnic uveljaviti. Zaradi nepovezanosti so večinoma ostala šibka, v praksi niso ustvarjala skupnih prostorov delovanja, niti mogla vplivati na sistemske spremembe, ki bi njihovo anti-sistemsko delovanje osvobodila sistemskih zavor in spon. Anti-sistemska gibanja v medsebojnih odnosih živijo pluralne vrednote, ki pa jih ne znajo povezati za dosego svojih kolektivnih anti-sistesmkih ciljev. Uvodne besede bodo namenjene predstavitvi ideje o nekem posebnem, mezoskopskem načinu povezovanja antisistemskih gibanj v dejavnik radikalnih družbenih sprememb.