Goran Lukič: Kapitalizem po slovensko - stari vzorci, novi obraz(c)i

Junija leta 1863 je bila v časopisih v Londonu objavljena novica o smrti 20 letne Mary Ann Walkey. Mary je bila ena izmed šestdeset žensk, zaposlenih v spoštovani šiviljski delavnici »Madame Elise« na ulici Regent v zahodnem delu Londona. Zaposleni so pogosto delali po 16,5 ure brez prekinitve. Na višku sezone se je ta količina dela povečala na trideset ur dela, stimuliranih z občasnimi dozami alkohola in kave. Vse to se je dogajalo v dveh natrpanih sobah brez ustreznega prezračevanja. Delavci so spali v enako neprezračenih in nagnetenih sobah. Višek sezone je pač zahteval takojšnje oblikovanje oblek za predstavnice visokega sloja, katere so bile povabljene na ples princese iz Walesa. Po 26 urah dela brez prekinitve, je Mary Ann umrla. Uradna zdravniška razlaga smrti Mary Ann je bila »smrt zaradi preveč dela in preslabih delovnih pogojev«. Zgodbo Mary Ann si lahko preberemo v knjigi Kapital Karla Marxa. Prav tiste knjižne uspešnice, katere prodaja je pričela rasti sorazmerno s krizo.

Marsikdo bi rekel, da je zgodba Mary Ann tako kot sam Kapital odsev industrijske revolucije 19. stoletja, in da je Slovenija, tako kot »razviti« del Evrope in sveta, zgodbe in delovne pogoje Mary Ann že zdavnaj pustila za sabo. Ali pač? Pred časom sta se na Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije zatekla dva bolgarska delavca. Dober mesec pred tem sta prišla v Slovenijo v upanju na boljši zaslužek, katerega jima je ponujal posredovalec dela. In kaj sta doživela v Sloveniji? Mesec dni brezplačnega dela od jutra do večera ter spanje v kokošnjaku - ne metaforično, dobesedno! Zadnje dni pred prihodom na sindikat nista prav nič jedla. Njun tako imenovani šef pa je medtem izginil neznano kam. Delavec, ki se je pred časom oglasil na sindikatu, je povedal, da je med januarjem in avgustom 2009 delal na gradbišču danes uspešno delujočega Centra urbane kulture KINO ŠIŠKA. Omenil je, da se ne spomni, da bi imel kak dan prost. Delali so tudi od 7h do 21h. Povedal je: »nekoč sem vprašal, ali je danes sobota. Bil je torek.« Sedmim delavkam čistilnega servisa Bill iz Maribora delodajalec od avgusta 2006 ne daje plačilnih list, od leta 2002 ne plačuje prispevkov za pokojninsko blagajno, in še bi lahko naštevali. Skrajni primeri? Mogoče, vendar se prav v iskanju skrajnih mer izkoriščanja delodajalcev, katerih glavni motiv je lov za profitom, kaže njihova podobnost z rentniki kapitala, kakor jih imenuje Rastko Močnik in ki povečujejo profit sorazmerno s povečevanjem izkoriščanjem delavstva.

Kako se je torej oblikoval model, ki je v 21. stoletju tako blizu tragični zgodbi Mary Ann Walney iz 19. stoletja? Odgovor na to vprašanje je tudi odgovor na tukaj postavljeno trditev, da so oblikovalci političnega dnevnega reda prepustili svojo suvereno politično moč ozkim interesom kapitala. Po načelu – privatizitiraj- dereleguraj- discipliniraj – fleksibiliziraj.

Goran Lukič, svetovalec Zveze svobodnih sindikatov Slovenije za socialno področje, migracije in trg dela

Denis Miklavčič: Ko svoboda postane suženjstvo

Mnenje Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o novih težnjah na področju samozaposlovanja opozarja, da obstaja tveganje, da bo v državah, v katerih se ekonomsko odvisni samozaposleni ne opredeljujejo kot zaposleni, čedalje večji delež evropskih delavcev brez varstva.

Svetovni trend je jasen: od manjšanja človekovih pravic pod krinko boja proti terorizmu do ukinitve delavskih pravic s samozaposlovanjem. Tako pridejo delodajalci do cenene delovne sile, brez kakršnih koli obveznosti, država pa zmanjša število brezposelnih in razbremeni socialne transferje. Brezposelnemu, ki je brez sredstev za preživljanje in možnosti zaposlitve, tako ne preostane drugega, kot da se samozaposli in prevzame nase vse stroške in tveganje. Odprta je pot v ekonomsko suženjstvo.

Ko pa se znajde na trgu dela, spozna, da mora zagotavljati vrhunske storitve za ceno študentskega dela, saj se znajde v konkurenci zaposlenih, ki se lahko v celoti posvečajo svoji stroki in dumpinški ceni študentskega (malega) dela. To pa je pot v socialni dumping, saj lahko le na račun lastne socialne varnosti, dopusta, prehrane in strokovne rasti zniža lastno ceno dela, da sploh pride do dela, kaj šele plačila za svoje delo.

Pri nas se odnos do samozaposlenih vleče še iz prejšnjega sistema, ko so bili obrtniki obravnavani kot ostanek kapitalistov in niso prispevali k socialistični skupnosti pač pa delali le v svojo korist. Take je bilo treba omejiti in jim pobrati kar največ. V preteklosti je pomenil status »svobodnjaka na področju kulture« tako rekoč izgon iz družbe, v kateri je imel posameznik pravico do dela, socialne varnosti in izobraževanja. Tako so bili »kaznovani« svobodomiselneži in tisti, ki so se zanašali na lastno presojo.

Samozaposleni je danes opredeljen v sektorski opredelitvi kot delodajalec, saj sam sebi zagotavlja delo. Ko pa takšno osebo pogledamo v njegovem delovnem okolju, vidimo, da dela prav tako kot zaposleni delavec, torej ga ne moremo videti drugače kot delavca. Predvsem takrat, ko zaradi omejenega trga ne dela za več naročnikov, temveč je ekonomsko odvisen od enega ali zelo omejenega števila naročnikov. Nemalokrat dela skupaj z zaposlenimi na popolnoma enak način, s tem, da mu naročnik odreja delovni čas, način dela in plačilo za delo. V pogodbenem odnosu pa je samozaposleni izenačen z naročnikom, kar pomeni, da nima posebnega pravnega varstva, ki izhaja iz podrejenega pogodbenega razmerja. Tako mora poleg svoje stroke obvladati tudi pravno, organizacijsko in računovodsko področje ko se pogaja z institucijo ali organizacijo kot naročnikom. Delovna inšpekcija se s samozaposlenimi ne ukvarja, saj ne spadajo pod delovnopravno zakonodajo, čeprav opravljajo delo z vsemi elementi delovnega razmerja.

Ker samozaposleni ni delavec, se tudi ne more sindikalno organizirati, kot je ugotovilo irsko sodišče, ki je to opredelilo kot kartelni dogovor. Sindikalno organiziranje pri nas poteka tako rekoč v ilegali, saj ni mogoče zagotoviti varstva sindikalnih aktivistov, ki praviloma ostanejo brez dela, ker naročnik ne želi skleniti pogodbe z njimi. Sindikati ne vidijo interesa po organiziranju samozaposlenih, saj je potrebno vložiti veliko napora in znanja, težko pa je izterjati članarino, saj se ne odvaja neposredno od plače. Sindikati bi morali investirati v organiziranje samozaposlenih iz solidarnosti in z interesom po ohranjanju delovnih mest. Podpreti bi morali prizadevanja po uveljavitvi pravice do enakega plačila za enako delo, s tem, da bi moral biti strošek delodajalca enak za enako delo.

Ključni dejavnik težav samozaposlenih pa je obravnava njihovega prihodka kot dobiček iz dejavnosti in ne kot plačilo za delo. Posledično so samozaposleni diskriminirani pri pravici do nadomestila prihodka v primeru brezposelnosti, pri bolniški nezmožnosti za delo, pri otroškem varstvu, davkih, bančnih kreditih in drugih potrebah.

Možna pot do odprave diskriminacije samozaposlenih posameznikov, ki ne zaposlujejo nikogar razen samega sebe je umestitev v delovnopravno zakonodajo na tak način, da bi morali do samega sebe izpolnjevati obveznosti iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Na ta način bi prišli do argumentirane cene dela in posledično do dumpinške meje, katero bi moral nadzorovati Urad za varstvo konkurence. Tako bi si samozaposleni tudi obračunal plačilo za delo, prihodek, ki bi presegal primerljivo plačo pa bi bil dobiček. S tem bi samozaposleni dobil v roke orodje, s katerim bi si izboril človeka vredno življenje na današnjem trgu dela.

Denis Miklavčič, dipl. ekon., predsednik SUKI, sindikalne konference samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in informiranja pri sindikatu GLOSA.