Horror 3: Muha

Muha (The Fly), D. Cronenberg, 1986, 95 minut

Kultni Cronenbergov film Muha (The Fly, 1986) je na prvi pogled izrazito konservativen: zdi se, da je osnovno sporočilo filma, če parafraziramo staro ljudsko modrost, v tem: »Ne igraj se z znanstvenimi eksperimenti, saj gre pri njih vselej kaj narobe!« Tisto, kar na tej ravni zaznamuje film, je hermetično zaprtje naracije – dialogi potekajo tako rekoč zgolj med tremi liki, večina prizorov se dogaja v  prebivališču/pribežališču glavnega lika, znanstvenika Setha Brundla, ki se nahaja v zapuščeni in propadli soseski neznanega ameriškega mesta, in do katerega se pride skozi hodnik, ki spominja na del propadle tovarne. Za Sethove eksperimente, s katerimi hoče razviti računalniško vodeni program, ki, s pomočjo dveh komor, razstavi izbrano substanco na prafaktorje molekularne osnove in jih nato v drugi komori spet sestavi – po Sethovem globokem prepričanju bi to pomenilo novo svetovno revolucijo v transportu –, ne vedo niti njegovi finančni botri, niti znanstvena skupnost. Zadeva se dogaja tako rekoč na nekem izoliranem območju, kjer ne veljajo nobene norme in ki ga obvladuje zgolj želja po novi vednosti. Znanstvenik Seth, katerega podoba povsem ustreza stereotipu ameriškega znanstvenika – vsak dan nosi isto obleko, kravato nosi tudi v privatnem življenju, v omari ga na uporabo čaka vrsta povsem istih parov čevljev itd. – poskuša preko enigme svojega izuma vzpostaviti stik z zunanjim svetom, natančneje z novinarko Veronico, s katero se kmalu zapleteta v romanco.

Nato sledi katastrofa: kot kronski dokaz svojega novega izuma Seth teleportira samega sebe, v tistem pa se v komori za teleportacijo po naključju znajde tudi muha, tako da je končni rezultat postopka Sethove samoteleportacije človek-muha – bitje, katerega osnova je fuzija genskega materiala človeka in muhe. Zato se Seth, ki v začetku ohrani človeški videz, kmalu začne preobražati v grozljivega mutanta, človeka-muho. Postaja vse bolj agresiven, to agresivnost pa sam percipira kot vznik nekega avtentičnega Jaza v njem samem, kot izkušanje neke prvobitne polnosti življenja. Kmalu tudi sam ugotovi, da je pri eksperimentu nekaj šlo hudo narobe.

Toda tisto, kar v na trenutke komičnem filmu spada v domet žanra horror, je sam iztek filma, ki je posledica nekaj radikalnih preobratov tik pred koncem: Veronica, ki je najprej v dvomih glede splava zarodka, ki ga je spočela s Sethom, je naenkrat v splav trdno prepričana. Njen nadležni nekdanji partner in urednik revije, kjer bi Veronica rada objavila članek o Sethovem izumu, se iz gorečega nasprotnika Veronicinega namena, da bi obdržala otroka, sam sprevrne v zastopnika znanstvenega eksperimentiranja, ki Veronico po njeni odločitvi za splav poziva k premisleku in spremembi odločitve. In nazadnje še Seth, ki naenkrat prevzame novo identiteto človeka-muhe.
Stvori te vrste se, kot je znano, umeščajo prav na tisto vmesno področje med naravo in kulturo, ki ga je Freud označil za mesto nagonov.

Osnova za razpravo bo torej vznik horror učinkov iz prepleta naslednjih elementov: kontingence v polju znanosti, spodletelih družinskih oziroma ljubezenskih razmerij ter humanizacije živalskega v človeku.

Krožek vodi Boštjan Nedoh.