Če je Park zaslovel s trilogijo o mašÄevanju (z njenim vrhuncem v Oldboy, 2003), pa se Žeja (Bakjwi/Thirst), njegov prispevek k revivalu  vampirjev ukvarja z žrtvovanjem. Spremljamo ultimativno skušnjavo,  v katero pade duhovnik Sang-hyeon, ki je svoje življenje zapisal askezi  in žrtvovanju za druge, nato pa se znajde preobražen v vampirja, krvosesa,  ki je prisiljen druge žrtvovati za svoje golo preživetje. Njegovo  žrtvovanje se tako izrodi v svoje nasprotje. Na začetku filma sodeluje v medicinskem eksperimentu, v katerem vse prostovoljce pomori virus, za katerega preizkušajo cepivo, le Sang-hyeon se reši zaradi dodatne
okužbe, ki jo dobi s transfuzijo krvi: okužbe z »vampirskimi celicami«.  Po tem izkrivljenem vstajenju od mrtvih se mora Sang-hyeon poleg svojega novega stanja soočati še s trumami častilcev, ki v njem vidijo  čudodelca. Njegove patetične poskuse, da bi ohranil vampirizem s  človeškim obrazom, prekine ljubezensko razmerje s Tae-ju, katere  debilnega moža naj bi čudežno ozdravil. Tae-ju, ki si jo je Park zamislil  po Zolajevi Thérèse Raquin, je sirota, ki je odrasla pri obscenih sorodnikih (nekega dne je, kot pravi, tetino posteljo le zamenjala za posteljo njenega sina), in Sang-hyeonu predstavlja skušnjavo, a hkrati tudi nov odrešiteljski projekt, ki pa se mu znova mašÄuje.

Žeja je žanrska in tematska zmešnjava, ki se niti ne trudi loviti ravnotežje med horrorjem in farso, kritiko in moralko. Je film padca. Iluzija happy family je podrta, preden bi si jo sploh lahko omislili. Religija se izgubi nekje med vraževerjem in scientizmom (»Naj ti bog pomaga skozi znanost,« pravi eden Sang-hyeonovih duhovniških kolegov). Ljubezen definira prizor vzajemnega izsesavanja krvi med dvema vampirjema. Telo je z vampirsko preobrazbo le še dodatno zapisano razpadu. Parkov vampir ni neo-romantičen, ampak naturalističen in absurden.

Krožek vodi Rok Benčin.