PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA

ponedeljek, 31. januar 2011

19:00 - Filmski krožek Retrovizor in DPU
Film EVIL DEAD TRAP

Na prvi pogled lahko Evil Dead Trap (Shiryô no wana, 1988), klasični japonski slasher režiserja Toshihara Ikede in scenarista Takashija Ishiija, razglasimo za ljubezensko pismo ameriškemu horrorju ter italijanskemu giallu sedemdesetih/osemdesetih: eksplicitnih poklonov tu ne manjka, od argentovsko operne mizanscene, goblinovskega soundtracka, fulcijevskega okularnega sadizma do preštevilnih, akademsko natančnih referenc na to ali ono krvavo domislico velikanov žanra. Prištejmo še kakšno specifično kinematografsko in/ali kulturno determinanto japonskega žanrskega filma (strukturno »vgrajenost« psihoseksualnega nasilja, denimo, ali pa vselej prisotni konflikt med utilitarnim dojemanjem modernosti in obsesivno zaščitniškim odnosom do tradicionalnih in paternalističnih vrednot ter družbenih struktur) in Evil Dead Trap se gleda kot posrečena paradigma presajanja nekega  žanrskega koda in hkrati moreče ekonomičen zgled njegove rabe.

A če skušamo stopiti onkraj te faktografije, ki že sama po sebi naredi Evil Dead Trap za dovolj zanimiv artefakt slasherja, se izriše  fascinantna poteza, ki nemara nudi ključ za »globlje branje« filma. Opazimo lahko namreč, da je Evil Dead Trap svojevrstni mise en abyme, paradoksalni »film v filmu« torej: v preprostem sižeju gre za film o ekipi neke late night teve oddaje, ki se odpravi poiskat izvor neznosnega posnetka umora, ki ga je na začetku po pošti prejela voditeljica oddaje. Ekipa se torej po sledeh snuff videa odpravi dobesedno »na lokacijo«, na kraj zločina, da bi tam v končni instanci odkrila njegovega avtorja – da bi torej subverzivni posnetek  sadističnega umora skušala vrniti v kontekst njegovega nastanka – in  se obenem na nek sprevržen način soočila s svojim »najbolj zvestim  gledalcem«. Ironičnih konsekvenc takšnega zastavka, v katerem se skuša  televizija znotraj nekega filma dobesedno polastiti svoje lastne vojerske, transgresivne in travmatično nasilne realnosti, se Evil Dead Trap  očitno dobro zaveda, saj ta antagonizem televizijske in filmske sfere s pridom izkorišča: ne le, da je »lokacija« (zapuščena vojaška baza) prepredena s televizijskimi aparati, grotesknimi kvazi video walli, ki se aktivirajo za mimoidoče, z raztelešenimi in akuzmatičnimi viri, ki napeljujejo na in obenem konstituirajo določeno telenavzočnost »zla«, sámo to »zlo« se je – kot se izkaže na koncu – porodilo v sferi televizije kot surogata navzočnosti ali, rečeno bolj vulgarno, v odsotnosti skupnosti, družine, matere, ki jo zapolnjuje telemediirana podoba.

Evil Dead Trap je torej film, ki svoje prizorišče vzame za konstitutiven element, tako rekoč dispozitiv svoje organizacije suspenza in nasilja. ?e se to sliši kot kliše – saj vemo, da  prizorišče vselej že je konstitutivni protagonist slehernega horror  filma (zakleta hiša, mračna klet, zaklenjeno podstrešje, itd.) – gre  Evil Dead Trap tu korak dalje. Ker želita avtorja, kot rečeno,  subvertirati prav idejo televizije in medijske vsenavzočnosti, to željo  biti vselej na kraju dogajanja, vse videti in biti viden, je prizorišče  filma temu ustrezno zasnovano kot prežeča, panoptična, smrtonosna instalacija (med nominalnimi pastmi, ki jih obljublja film, je tudi čisto posebna, interaktivna past, ki potrebuje prav slepi, nereflektirani feedback glavne junakinje, da bo sproducirala svoj estetsko-umetniški učinek, svoj dinamični eksponat, svojo nature morte). Mar ni torej mogoče  reči, da je prostor, kjer v Evil Dead Trap preži neimenovano, nelogično in navidez nematerialno zlo, še najbolj podoben prostoru kakšne instalacije sodobne umetnosti; in obratno, ni prostorska organizacija sodobne večmedijske instalacije pravzaprav dispozitiv pasti, v katerem na nas prežijo podobe, zvoki, dokumenti, viri. In še bolj, ne gre pri tem za rekonfiguracijo prostora, iz katerega se je zgodovina tako tekoč evakuirala (kot rečeno, se film odvija v zapuščeni vojaški bazi,  ki pa ima hkrati tudi očitne, glasne, konkretne atribute zapuščenega industrijskega obrata), in v katerem nas sedaj skuša določena senzorno-taktilna ureditev prostora in eksponatov kljub temu  prepričati o nadaljnji prezenci ideje, o navzočnosti nekega duha – prav  tako, kakor želi v filmu enigmatični, ventrilokvistični lik, ki prebiva v
zapuščeni stavbi, glavno junakinjo prepričati, da se med sencami koncu hodnika nekaj premika, da se za zaprtimi vrati nekaj skriva.


Krožek vodi Nil Baskar.



« nazaj

komentarji







MESSAGE TO OUR VISITORS
We don't care who you are, or what ethnic, religious or other identity status you represent, we are all red on the inside. However, if you come to Gromka and show no respect to the people (fellow visi...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz