PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA













četrtek, 12. junij 2014

20:30 - Defonija
UNIVERSAL INDIANS w/ JOE McPHEE (nor / zda) + ANA KRAVANJA / SAMO KUTIN (slo) + IRENA TOMAŽIN / SEIJIRO MURAYAMA (slo / jap) + ANDRAŽ JEŽ (slo)

Universal Indians w/ Joe McPhee

John Dikeman - saksofoni

Jon Rune Strøm - kontrabas

Tollef Østvang - bobni, tolkala

Joe McPhee - saksofoni, žepna trobenta

 

Ko zvesto občinstvo svobodnjaških muzik uzre, da se napoveduje špil, na katerem bo na odru tudi Joe McPhee (letnik 1939), to po navadi zadošča namesto še tako spretno spisane koncertne reklame. Naš gost je na sceni kratko malo “večni mladenič”, njegov zven, njegov strastni, a pametno dozirani lirizem, momenti presenečenja so osupljivi, zvabijo lahko tudi kako solzo, dve na oči že vsega vajenima poslušalcu, poslušalki. Kritik John Corbett se je v neki spremni besedi na albumu razpisal o tem, kako se je iz Chicaga v Boston skoz snežni metež prebijal na njegov solo koncert: “Na solo koncert Joeja McPheeja grem z avtom kadar koli tudi skoz tri snežne viharje, če je treba,” je sklenil svoj značilni poklon. Julija 2010, ravno v času svetovnega nogometnega prvenstva v Južni Afriki je imel Joe na slavnih Konfrontationen v avstrijskem Nickelsdorfu solo v vaški protestantski cerkvi – začel ga je s prižnice, za uvod pa smo poslušali desetminutno enkratno muziciranje na navijaški vuvuzeli ...

Fotografija: Žiga Koritnik

Takole se je raznežil celo trdi, neizprosni newyorški Time Out: "... His magical take on avant-garde sax remains one of the wonders of the scene. He still has one of the most beautiful tones on the planet, even when he’s reaching for jazz’s outer limits." Ko je Albert Ayler leta 1968 na svoj album Love Cry kot zadnji štikl uvrstil “Universal Indians” (sic!), je Joe McPhee ravno dobro začenjal. Opogumljen s prvimi trobentarskimi prispevki v ameriškem vojaškem orkestru “na začasnem delu” v Nemčiji je po vzoru velikega Alberta kmalu poprijel še za saksofon. Njegova muzična pot pa ni bila gladka in premočrtna, prej obrnjeno. Prvič ga zasledimo zapisanega na albumu Freedom and Unity Clifforda Thorntona leta 1969, istega leta se že predstavi tudi kot vodja benda, vztrajnost se pri založbi CJ Records na začetku sedemdesetih samo stopnjuje (štiri plošče iz tistega razdobja so pred kratkim vnovič izšle tudi na vinilu!), a posebnega zapažanja kritike in občinstva ni in ni bilo, dokler se ni švicarski poslovnež Werner X. Uehlinger leta 1975 zdrznil nad čudaško krivico, izdal album Black Magic Man in utemeljil Hat Hut Records – pravzaprav založbo, ki je poslej zgledno poskrbela, da je bilo McPheejevo delo vsaj dobro dokumentirano.

Za formacijo McPheeja-misleca sta ključno poglabljanje v teorijo “deep listening” Pauline Oliveros in temeljit študij knjige Lateral Thinking: A Textbook of Creativity Edwarda de Bona. McPhee tako na začetku osemdesetih let kongenialno uvede princip “Po Music”, s katerim se fiksen niz glasbenih idej pomakne k odkrivanju povsem novih. Po vključuje tudi provokacijo, ne popusti pa pri osnovni zamisli, da je “naša muzika vsekakor namenjena predvsem veselju do življenja.”

Med številnimi zasedbami je pri McPheeju zagotovo najpomembnejši Trio X, v katerem položaj delavnega, nenehno iščočega benda od leta 1997 ostri z basistom Dominicom Duvalom in bobnarjem Jayjem Rosenom, vnovično odkritje njegove muzike pa brez dvoma pomeni istočasna aktivacija na ravni severna Evropa-Chicago: Peter Brötzmann, Ken Vandermark, Mats Gustafsson, Paal Nilssen-Love, Fred Lonberg-Holm, Michael Zerang et consortes postanejo njegovi občudovalci in sošpilavci obenem, sodelovanje se širi na premnoge konce, McPheejevi špili s triom The Thing, denimo, pa postanejo naravnost kultni.



Na tokratnem koncertu se mu pridružuje stalna zasedba Universal Indians – strastna, zamazana in intenzivna igra tega mladostnega tria brez očitnega vodje je kot nalašč za odrsko druženje s starim mojstrom. V Amsterdamu živeči ameriški pihalec John Dikeman, čudežni deček, ki je mladostno osamo nekje sredi Wyominga izkoristil za temeljito spoznavanje saksofona, je kasneje prepotoval vse ZDA, tri leta živel in delal v Egiptu, po novem pa je našel somišljenike in bazo na Nizozemskem. Igra z vsemi, ki kaj pomenijo na sceni, pri nas se ga spomnimo iz zasedb Cactus Truck, Pumporgan in Royal Improvisers Orchestra, sicer pa je tudi kurator za novo muziko in ples v klubu OT301 in v prostorih luteranske cerkve vodi serijo Tabula Rasa … Silna “bobenbas” podpora prihaja iz Norveške – mlada dvojica, ki tudi družno vodi založbo Stone Floor Records, je znana iz zasedb All Included in Friends & Neighbors, Jon Rune pa je tudi novi član slavnega Frode Gjerstad Tria, ene najimenitnejših freejazzovskih zasedb na svetu.


http://www.joemcphee.com/
http://en.wikipedia.org/wiki/Joe_McPhee
http://www.johndikeman.com/
http://www.tollefostvang.com/www.tollefostvang.com/News.html


+

Ana Kravanja - violina, maroški ribab, drobna zvočila

Samo Kutin - hurdy-gurdy, etiopska begena domače izdelave, drobna zvočila

Samo Kutin in Ana Kravanja ustvarjata v različnih improvizacijskih sestavih, skupaj pa tvorita tudi zasedbo Najoua, kjer se posvečata muziciranju na kalimbe. V polju svobodne improvizacije sta že nekaj časa prisotna z glasbiloma hurdy-gurdyjem in violino, v zadnjem času pa ga pestrijo tudi doma izdelana ali predelana glasbila.



Fotografija: Tadej Čauševič

Samo Kutin zadnja leta poglobljeno raziskuje neidiomatski zvočno hrupni potencial hurdy-gurdyja, ki ga poleg učinkovitih preparacij suvereno in s hoteno grobostjo ozvočuje prek kontaktnih mikrofonov in akustičnih resonatorjev, kot so vzmeti in sodi. Lahko bi rekli, da predvsem z uporabo kontaktnih mikrofonov skenira in na plano vleče drobovne procese inštrumenta, z direktno fizično aplikacijo pa tudi povzroča in plasira do sedaj neznana trenja. Tako akustično mehaniko hurdy-gurdyja in samo inštrumentalno gestikulacijo potegne v sfero elektroakustičnega na način, ki ostaja svež in neposreden ter hkrati povsem zaobide ostale podobne prakse elektrifikacije in efektiranja.


Glasbenico, likovno in cirkuško umetnico Ano Kravanja zadnje čase poznamo predvsem kot suvereno in raziskujočo violinistko na področju svobodne improvizacije, s posebnim ozirom na raziskovanje surove zvočnosti ter ostrenje poslušanja. Njena zvočna igra vsekakor pripada tistim praksam, ki se ne podrejajo in porajajo iz transcendentalnih idej neke vzvišene "glasbe" kot nečesa ločenega od materialne danosti tukaj in zdaj, temveč se locirajo kot globoko ozemljene v snovnost uporabljenih instrumentov, podedovane implikacije pa podvržejo preizpraševanju.

http://www.macefizelj.si/samoana/

+

Irena Tomažin - glas, elektrofonija

Seijiro Murayama - tolkala

Fotografija: Katarina Juvančič

iT / Irena Tomažin
je plesalka, pevka in diplomirana filozofinja, ki se ukvarja s performativno umetnostjo. Od leta 2006 se posveča tudi svojemu projektu iT, v katerem poje, eksperimentira z glasom ter glasbo ustvarja s pomočjo diktafonov in kasetnikov. Prav z iT je nastopila na številnih domačih in tujih festivalih ter sodelovala z množico glasbenikov (od Tomaža Groma, Marka Karlovčeca in N’Toka do Liz Allbee, Seijira Murayamein Lydie Lunch). Leta 2011 je pod tem imenom izdala prvenec Crying Games (Zavod projekt Atol, 2011), ki ga je posnela z Aldom Ivančičem in je obveljal za kritiško eno najbolj cenjenih plošč tega leta. Letos pa je pri Kamizdat izšel njen novi album Taste of Silence. Irena Tomažin je ustvarila tudi pet gledaliških oziroma plesnih predstav ter sodelovala s številnimi koreografi.



Seijiro Murayama svoje delo umešča v polje neidiomatične improvizacije, elektroakustične kompozicije in multidisciplinarnih sodelovanj, pri čemer raziskuje zvočne možnosti ozvočenega ali akustičnega snare bobna in glasu, včasih bobnov. Nastopa solistično, v duetih (z Jean-Lucom Guionnetom, Timom Blechmanom, Martinom Küchnom, Enricom Malatesto, N’tokom, Tomažem Gromom, Markom Karlovčem, Ryuzom Fukuharo …) in triu (s Thierryjem Madiotom in Pascalom Battusom), prav tako pa vodi elektroakustični kvartet Off-Cells. Veliko se ukvarja tudi s povezovanjem glasbene improvizacije in drugih umetniških disciplin – plesa (Catherine Diverrès), videa (Olivier Gallon), slikarstva (François Bidault), fotografije (Purpose.fr), literature in filozofije (Jean-Luc Nancy, Ray Brassier), performansa (Diego Chamy) itd. S kontinuirano prisotnostjo na domačih glasbenih prizoriščih je Murayama zadnja leta aktivno sooblikoval tukajšnjo improvizatorsko sceno. Kot solist in v navezah z drugimi glasbeniki je igral v Menzi pri koritu in drugih koncertnih prizoriščih v Ljubljani, Mariboru, Novem mestu, Murski Soboti, med svojimi obiski pa je vodil več delavnic, na katerih je svojo veščino improviziranja mojstrila mlajša garda domačih improvizatorjev (Neža Naglič, Irena Tomažin, N’toko, Vid Drašler, Jošt Drašler, Andrej Fon, Samo Kutin, Marko Karlovčec … ). Je pobudnik festivala Osebno – kolektivno, ki ga od leta 2010 v Ljubljani organizira v sodelovanju s Kud Mreža.

http://it-irenatomazin.bandcamp.com/
http://www.seijiromurayama.com/

+

Andraž Jež - računalnik, terenski posnetki, elektrofonija

Andraž Jež se je rodil leta 1985 v Ljubljani, v Kopru je obiskoval umetniško gimnazijo (likovna smer) in v Ljubljani leta 2011 doštudiral primerjalno književnost in slovenistiko. Trenutno je zaposlen kot mladi raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC Sazu. Skladati je začel v osnovni šoli, v gimnaziji pa se je posvečal kantavtorskemu ustvarjanju ter v jazz bandu igral harmoniko in kitaro. Stalno zanimanje za nekonformistične elemente v rocku 60. let in modernem jazzu, ga je proti koncu srednje šole privedlo do eksperimentalne in avantgardne glasbe. Deluje kot skladatelj in instrumentalist, v zadnjem času posebej intenzivno na polju elektronske in konkretne glasbe. Skupaj s tovariši reflektira subverzivne umetnostne prakse v navezavi na levičarski politični angažma in trdi, da je reakcionarni (a)politični tok, ki je s koncem 80. let demoniziral marksizem, neločljiv od marginalizacije glasbenega eksperimentiranja, zaradi katere konvencionalna glasba že desetletja stagnira.


kontakt: defonija@gmail.com
« nazaj

komentarji







MESSAGE TO OUR VISITORS
We don't care who you are, or what ethnic, religious or other identity status you represent, we are all red on the inside. However, if you come to Gromka and show no respect to the people (fellow visi...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz