PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA

petek, 24. april 2015

20:00 - KiborgSpužva Büking
ACID WITCH (USA) + BONEHUNTER (FIN) + GMB (SLO)

 Acid Witch (USA) – doom/death/psychedelic
http://www.facebook.com/pages/Acid-Witch/146053698843172?sk=timeline
http://www.slasherdave.bigcartel.com/
http://hellsheadbangers.bandcamp.com/album/witchtanic-hellucinations
http://hellsheadbangers.bandcamp.com/album/stoned

Bonehunter (FIN) - black metal/punk
http://www.facebook.com/bonehuntermetal/timeline?ref=page_internal
http://bonehuntermetal.bandcamp.com/

GMB (SLO) – smrt!
http://www.facebook.com/gmbkranj?fref=ts
http://www.youtube.com/channel/UCiZ32j12-PBuAcicuvxBzeQ
http://goremolestedbabies.bandcamp.com/

Utrujeno stopalo se mukoma ugrezni v pesek, komaj se za trenutek odpočije v kopeli mikroskopskih kamenčkov, že se mora dvigniti, kajti za nekaj trenutkov je na vrsti njen prezrcaljeni dvojček. Osamljena postava počasi pluži skozi puščavo, okoli nje večna pustinja, ki deluje večja od stvarnosti, ki ne pozna začetka in ne pozna konca. Obstaja v svoji večnosti. Prazno kraljestvo rjavega peska, a skozi njegovi oči je to samo platno na katerem se riše vizualna orgija dogodkov, ki jih razum še ni uzrl. V njegovem umu kontroliran kaos, kjer se spomini mešajo v trenutno dojemanje in se mešajo z nerealnim. Je vzpostavil stik z nečim še neraziskanim?

 

Nekaj časa nazaj, ko je za njegovimi očmi še nekaj žarelo, je stal v trgovini za blagajno. Brez vozička, saj vanje ni verjel, kajti so ga spominjali na prevozne zapore za izdelke, zatorej jih je izbrisal iz svojega dojemanja obstoja, brez košarice, saj so ga spominjale na njegovo davno umrlo mati, katere telo je že zdavnaj strohnelo pod zemljo in je postalo eno z njo, a tudi v rokah ni imel ničesar. Njegov pogled se je osredotočil na neznano točko predse in preživljal svoje sekunde čakanja v vrsti v lucidni meditaciji. Sicer se je zavedal, kje je, a če bi ga v tem trenutku kdo presenetil in ga vprašal po imenu, ne bi znal odgovoriti, ne bi razumel vprašanja in po vsej možnosti bi še bil v šoku, saj ne mara presenečenj. Človek pred njim je izginil in s seboj vzel točko meditacije in sicer očitni otoček pleše, ki je počasi sekal gozdovje las okoli sebe in večal svoje kraljestvo svetleče bež oble. Točko je zamenjala prodajalka, za katero je upal, da ne bo prehitro spregovorila, saj je rabil nekaj časa, da se je spomnil funkcije spreminjanja zvočnega zapisa v vibracije, ki bi jih ljudje okoli njega razumeli kot kompetentno komunikacjo v njim znanem jeziku.

 Za razliko od njega prejšnjo noč, ni bila prehitra. Rabil je nekaj sekund, da se je vrnil v realnost, ona je to opazila in je počakala, da se je njegov pogled sinhroniziral z njim. Ko sta njuna pogleda imela drug drugega v centru, je njen glas pripotoval v njegova ušesa. 

 

“Želite, prosim?”
“Strah me je.” 

 

A zdaj ga ni strah. Ali pa je imel že toliko interakcij s strahom, da je že postal imun nanj in ga pač ne čuti več. Kot kakšna nadležna oseba, ki se konstantno giblje okoli nas in čez čas pač pozabimo na njen obstoj. Ali to, ali pa z zadovoljstvom na obrazu zakopavamo njeno truplo na sosedovem vrtu, ko gre kaplja čez rob. Njegove obleke so že zdavnaj izgubile svojo barvo, s katerimi so se bohotile v katalogih in da ne bi bile barve osamljene v svojem tavanju po pozabi, so se ji pri tem pridružile še oblike. Kar so včasih bile vsakdanje obleke, ki so zakrivale strukturo njegovega telesa, so zdaj bile samo raztrgane krpe, ki jih je nekako zvezal skupaj, Temperature dosegajo nehvaležne kvantitete, kuhal se je v svojih ovojih, ki so ga tako ali tako motili. Lahko bi šel nag, a bil je navajen vsaj ene plasti oblek. Počutil bi se nagega v figurativnem in dobesednem pomenu. Cunje nosi kot ščit. Sicer še ne ve, proti čemu, a ve, da ga nekaj, kar spominja na zavrženo družino kuhinjskih krp, ne bo ravno ščitilo, a vseeno se je počutil bolj varnega. Mogoče ga zaradi tega ni bilo strah. 

 

“Česa pa?”
“Govora”
“Čemu?”
“Komunikacija je večina namenjena temu, da ljudje zvedo stvari o tebi.”
“Se bojiš, da bi izvedela kaj o tebi?”“Nimam nič kaj takega za skriti.”
“Se mrbit bojiš, da si dolgočasna oseba?”
“Žal je ravno obratno.”
“Lahko potrdim. Jaz pa žal nimam kaj veliko za povedati.”
“Prodajalka si in trenutno delaš, to je vse, kar moram vedeti o tebi.”
“In da sem živa.”
“Trupla ne zaposlujejo.”
“Kaj pa ta, ki jih kdaj uporabijo za dokumentarce ali mogoče celo filme?”
“Pomoje jim samo dajo lepšo krsto po snemanju.”
“Se šalite?”
“ ... Ne vem.”
“Kaj pa veste?”
“Da si prodajalka in da trenutno delaš.”

 

Ne čuti več svojih nog, a vseeno potiska naprej. Tablete, izmučenost, mentalne disfunckije … vse? Ne ve točno, kaj od tega kriviti, a ima izrazite halucinacije. Kjer ponosno stoji peščeni hrib, se je v njegovih očeh riše kot grozdje, ki jo je ravnokar izgovorila riba in se medtem kot maslo maže na valentinovo. Prizor mu je logičen. Zazna metafore, si jih razloži, čeprav jih po vsej možnosti ni. A je vseeno nekaj. Neka smernica. Gre v smeri ribe in samemu sebi blebeta. Mogoče bodo halucinacije popustile in se mu bo v oddaljenosti pokazalo zapuščeno mesto, kjer bo mogoče lahko našel kaj hrane, vode in mogoče celo kaj preživelega. Ni važno kaj, samo, da ne bo ostal sam, kar je njegova večna fobija. 

 

“Mogoče veste, po kaj ste prišli sem?”
“Ali si je kdo premislil z nakupi in pustil kaj na blagajni?”
“Banane, ki jih je neka omica pozabila stehtati, vreča moke, ki pušča, škatla, paket bonbonov, ki jih je nek otrok podtaknil materi v košaro in pralni prašek za belo perilo.”
“Kaj je v škatli?”
“Ne vem.”
“Daj mi jo.”
“Veš, danes bom naredila samomor.” 

 

Halucinacije so začele pojenjati, a z njimi tudi njegova energija. Riba postaja vedno temnejša in s tem tudi okvir okoli nje. Ob tem ga še noge zapustijo in mu s tem pomagajo, da bolj efektivno z obrazom prileti v pesek. Okusi tla, napolnijo mu usta, nos ter oči, a ne pusti, da bi ga to ustavilo pri njegovi poti. Že tako ali tako ni videl skoraj nič več, si je pa zapomnil smer.

 

Z rokami zakoplje v večno peščeno deko in se prične plaziti. Sedaj mu je vseeno. S plazenjem spraska obleke s sebe in še nekaj plasti kože. Vidi kako sedaj za seboj pušča peščeni krater v katerem riše s svojo krvjo pot. Počasi ga zapušča zavest.

 

“Čemu?”
"Knjiga je popolna šele takrat, ko ima konec. Moje življenje ga še nima."
“Si boš mogoče premislila?”
“Ne. Sem že pojedla tablete. Enkrat zvečer bo zagrabilo in me ne bo več.”
“Zakaj si potem v službi?”
“Nimam drugega za početi in tudi ne mislim delati neke posebne ceremonije iz tega.”

Zavest ga zapusti. Peščena postelja je najudobnejše počivališče, kar jih je kadarkoli imel. Miljarda majhnih kristalčkov ga objema, ljubimka in mu šepeta, da se naj prepusti toku. Naj zaspi, naj ga budnost zapusti. Bo nadaljeval s potjo, ko se naspi, ko si nabere energije. Bo naporno, ga čaka še dolga pot, a ravno zaradi tega si naj privošči počitek. 

 

“Zanimivo … “
“Kakorkoli, me pa zelo zanima, kaj imaš v škatli. Jo lahko tukaj odpreš?”
“Se mi zdi, da ne bi bilo pametno. Jo bom odprl, ko bo primerna priložnost.

 

Po nekaj urah se zbudi. Še kar je v pesku, bolečine v nogah so izginile in se izmenjale z rahlo otopelostjo. Kot, da niso njegove in se še mora navaditi na njih. A nima časa razmišljati o tem, pred seboj vidi v monotoni peščeni zavesi okras. Lepotna pika na paleti ničesar.

 

“Mogoče imaš prav. Tako ali tako bi potešila svojo radovednost samo za nekaj ur, heh.”
“No, moram iti. Se vidiva.

 

Hipoma vstane. Njegovo telo zaječi, a moč njegovih možganov prevlada. Želja po artefaktu je močnejša od šibkosti telesa. Prične teči. Približuje se.

 

“Heh, budalo … ne bova se. Adijo.”

 

Črna pika se veča z njegovim približevanjem. Prispe in še preden pride do sape jo pobere iz njenega peščenga zapora.

 

Škatla iz trgovine.

 

“Adijo.”

 

Odpre jo, v njej zasveti in iz nje pogleda obraz, se nasmehne in zraven izadhne:

“Želite, prosim?”
“Strah me je.”
"Česa pa?"
"Da ta pofukan promo tekst spet ne bo imel nobene veze s koncertom.”

FB event

 


kontakt: space.coitus@gmail.com
« nazaj

komentarji







MESSAGE TO OUR VISITORS
We don't care who you are, or what ethnic, religious or other identity status you represent, we are all red on the inside. However, if you come to Gromka and show no respect to the people (fellow visi...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz