• Beat The Odds: Elisabeth Coudoux / Ricardo Jacinto / Félicie Bazelaire / Pascal Niggenkemper
  
• Tasso Savvopoulos OUXPO: Brad Henkel / Philipp Gropper / Tasso Savvopoulos / Felix Henkelhausen / Dré Hočevar

Projekt Beat The Odds predstavlja elektroakustično platformo, ki se je razvila v začetku leta 2017 med umetniško rezidenco štirih glasbenikov v sklopu glasbenega centra GMEA (Centre de Création Musicale d`Albi ) v francoskem mestu Albi. Posebnost štiričlanske zasedbe zaznamujejo vsaj štirje elementi. Prvi je kvadratna postavitev in s tem kvadrofonsko ozvočenje, pri katerem sta tako basovski ojačevalec kot zvočnik postavljena za vsakim glasbenikom. Druga zanimivost so delno preparirani inštrumenti, pri katerih na strune godal udarja propeler, ki ustvarja poseben ritem in katerega hitrost nadzorujejo člani zasedbe s pedali. Tretja komponenta, ki je posledica prvih dveh, pa je fascinantna organska zvočna edinstvenost, ki zaradi ponavljajočih se ritmičnih utripov spominja na drone. Kolektiv Beat The Odds sestoji iz kontrabasistov Pascala Niggenkemperja in Félicie Bazelaire ter violončelistov Ricarda Jacinta ter Elisabeth Coudoux.

Elisabeth Coudoux je nemška violončelistka, ki ustvarja na presečišču različnih glasbenih žanrov, kot so prosta improvizacija, eksperimentalna glasba, sodobna komponirana glasba in jazz. Po izobraževanju iz klasičnega violončela se je Elisabeth usmerila v študij jazza v nemškem mestu Köln pri Franku Gratkowskemu in Dieterju Manderscheidu. Glasbenica ima več lastnih projektov (na primer Emißatett, za katerega tudi sklada), poleg tega pa igra v več zasedbah ter sodeluje v interdisciplinarnih umetniških delih s plesalci, vizualnimi umetniki in pisatelji. Elisabeth je med drugim tudi pobudnica in članica svežega kolektiva proste improvizacoje IMPAKT v Kölnu.

Ricardo Jacinto je portugalski violončelist, ki živi in deluje v Lizboni in Belfastu. Umetnik se pretežno usmerja v raziskovanje odnosa med zvokom in prostorom, v luči tega pa je diplomiral iz arhitekture (University of LisbonFaculty of Architecture, and Sculpture and Advanced Visual Arts at Ar.Co, Lizbona) in vizualnih umetnosti (School of Visual Arts, New York) in glasbe (Hot Clube de Portugal and Academia de Amadores de Música, Lizbona). Trenutno opravlja doktorat na eni vodilnih svetovnih raziskovalnih in izobraževalnih ustanov Sonic Arts Research Center v Belfastu. Svoja dela že od leta 1998 predstavlja na samostojnih in skupinskih razstavah, koncertih in performansih na Portugalskem in v tujini ter v veliki meri sodeluje tudi z drugimi umetniki, glasbeniki, arhitekti in performerji. Je eden od ustanoviteljev kolektiva umetnikov iz različnih področij OSSO – Cultural Association.

Kot violončelist je Ricardo deloval povečini na področju igranja improvizirane glasbe v večih formacijah in z različnimi glasbeniki, med katerimi so vsaj naslednji: Nuno Torres, Rodrigo Pinheiro, David Maranha, Hernani Faustino, Ernesto Rodrigues, Luis Lopes, Jean Luc-Guionnet,  Orquestra de geometria variável , PinkDraft , Cacto, FOIRMFADA. Med festivalski udeležbami izpostavlja naslednje: Festival VERBO, Festival Temps d`Images, Festival Rescaldo, Dança Base, Fundação Calouste Gulbenkian itd.

Félicie Bazelaire je kontrabasistka in violončelistka, ki deluje na področju eksperimentalne, improvizirane in klasične glasbe. Magistrirala je na Pariškem glasbenem konservatoriju ter je prejemnica nagrade za violončelo s strani Francoskega nacionalnega konservatorija v Reimsu. Trenutno poučuje na glasbeni šoli Vallée de Chevreuse v bližini Pariza, kot čelistka pa igra še v dveh priznanih pariških zasedbah Hodos Ensemble in Ensemble Intercontemporain. Od leta 2012 se kot solistka-kontrabasistka loteva igranja del sodobnega repertoarja (na primer skladatelji Cage, Feldmann, Scelsi...) kot kompozicij mlajših skladateljev (Badaroux, Beliah, Haddad, Lingens,...

Pascal Niggenkemper je francosko-nemški glasbenik in skladatelj, ki je opravljal študij jazza in klasičnega kontrabasa na Hochschule für Musik v Kőlnu. V letu 2005 je prejel nagrado DAAD in se preselil v New York, od tedaj pa njegova glasbena kariera strmo narašča. Založba New York City Jazz Records ga je označila za `enega bolj avanturističnih basistov na sceni,` časopis Chicago Reader pa mu je nadel oznako `genija zvočnega raziskovanja.` Pojavlja se vsaj na 30 glasbenih izdajah, med katerimi je vsaj šest s strani njegovih lastnih projektov. V njegovi diskografiji izstopajo naslednji albumi: solo projekt `look with thine ears` (Clean Feed, 2015), 7ème continent - `talking trash` (Clean Feed, 2016), več albumov z zasedbo Baloni in večjim kolektivom Carate Urio Orchestra ter album The Colours Siute (Clean Feed, 2017) s slovenskim kitaristom Samom Šalamonom. V njegovi zbirbi izdaj zasledimo tudi svetovno znane glasbenike, kot so Larry Ochs, Nate Wooley in Gerald Cleaver. Niggenkemper je že nekajkrat nastopal v Sloveniji, in sicer s kolektivom Carate Urio Orchestra, triom Watusi ter zasedbo Samo Šalamon Sextet. Letos odigral nepozaben solo na festival Neposlušno.

Poleg mnogih glasbenih izdaj ima za sabo že ogromno število koncertov, ki vključujejo nastope na priznanih festivalih: Vision Festival New York, Washington DC Jazz Festival, Jazzfest NYC, Umbrella Festival Chicago, Banlieues Bleues Paris, Strade del Cinema Aosta, Jazzdor Strasbourg-Berlin, Vive le Jazz Cologne, BlowOut!, Ljubljana Jazz Festival itd. Ob nagradi DAAD se lahko pohvali tudi s štipendijami institucij, kot sta  Henry Mancini Institute in North Rhine-Westphalia.

Povezava: https://www.youtube.com/watch?time_continue=1&v=PhIRdOb0hZI

Brad Henkel  - trobenta / Philipp Gropper  - saksofon / Tasso Savvopoulos – el. kitara / Felix Henkelhausen - kontrabas / Dré Hočevar - bobni

Brad Henkel je trobentač in skladatelj iz Berlina. Njegovo delo združuje kompozicijo in improvizacijo z novimi in inovativnimi instrumentalnimi tehnikami in performansom. Henkel je študiral jazz trobento v Los Angelesu z Bobby Shewom in Clay Jenkinsom ter improvizacijo in kompozicijo z Jeffom Kaiserjem in Johnom Fumom. Improvizacijo je študiral tudi s Tonyjem Malabyjem, Ralphom Alessijem in mnogimi drugimi ključnimi  glasbeniki NY scene. Leta 2011 je soustanovil založbo Prom Night Records. Leta 2013 se je preselil v Nemčijo, kjer se je hitro vključil v berlinsko improvizirano glasbeno sceno. Je član kolektiva za improvizirano glasbo IMPAKT iz Kölna in clan KIM Collective iz Berlina.

Philipp Gropper 1978 igra tenorski in sopranski saksofon. Saksofon začel igrati pri sedmih letih v rojstnem Berlinu. Študiral je jazz saksofon v UDK Berlinu in dve leti igral v sekciji Bujazzo pod taktirko Petra Herbolzheimerjerja. Od takrat je bil delal kot samostojni saksofonist in skladatelj, ki je večino svojega časa posvetil razvoju novih glasbenih idej. Leta 2003 je ustanovil trio hyperactive Kid z Ronnyem Graupeem in Christianom Lillingerjem, leta 2012 pa je ustanovil kvartet PHILM z Eliasom Stemesederjem, Robertom Landfermannom in Oliverjem Steidlom. V letu 2013 - spet raziskuje popolnoma drugačno področje glasbe - ustanovil je elektro-akustično skupino TAU z Philippom Zoubekom, Pettrom Eldhom in Moritzem Baumgärtnerjem. Koncerti z omenjenimi in mnogimi drugimi zasedbami, so Gropperja ponesli v več kot 40 držav po Evropi, Afriki, Aziji, Severni in Južni Ameriki.

Kitarist in skladatelj Tasso Savvopoulos, rojen v Grčiji leta 1980, je pričel z igranjem električne kitare z 11. leti. Prve izkušnje so bile vezane na projekte eksperimentalne in noise rock glasbe, v katerih je igral tudi lastne kompozicije. Leta 1998 se je preselil v London, kjer je nadaljeval študij sodobne improvizacije in kompozicije. Osredotoča se predvsem na sorodna glasbena področja bebopa, free jazza in rocka, je pa tudi raziskoval različne šole sodobne kompozicije, kot je spektralna glasba in novodobna kompleksnost. Po zaključku MA o glasbeni kompoziciji je obiskoval predavanja na Kürten s Karlheinz Stockhausen in v eksperimentalnem studiu SWR v Freiburgu za Matrix15 z Mark Andrejem. Njegovi skladbi Iterare (2015) za solo fagot in Takwin (2015) za majhno zasedbo sta bili pred kratkim nominirani na dveh mednarodnih tekmovanjih. V svojih delih je njegov cilj, da se zagotovi individualnost v kolektivnem prostoru, kjer si glasbene ideje nasprotujejo. V letu 2012 je Tassos Savvopoulos ustanovil IORI TRIO v Berlinu, prvi projekt, v katerem je vodja zasedbe ter izdal dve zgoščenki, KONNEX 2012 in UNIT 2015, in nastopal v številnih prizoriščih v Nemčiji in po svetu.

Felix Henkelhausen se je rodil leta 1995 v Oldenburgu v Nemčiji, kjer je zelo zgodaj začel igrati klavir in violončelo. Šele pri 14. pa je presedlal na igranje kontrabasa. Sodeloval je s številnimi glasbeniki iz nemške jazzovske scene, zlasti berlinske, kjer je ustanovitvi Felix Henkelhausen kvintet.  Vzhajajoča zvezda Hankelhausen in najodličnejši glasbeniki zbrani v omenjenem kvintetu igrajo elemente post-boba, svobodjaških in sodobne elemente vpete v eklektične ritme.
https://www.youtube.com/watch?v=4_PU27oW-vc

Bobnar Andrej Hočevar (1987) je eden najbolj opaznih mladih slovenskih jazzovskih glasbenikov. Leta 2010 je diplomiral na Prince Claus Conservatory v Groningenu na Nizozemskem, trenutno pa študij nadaljuje na šoli New School for Jazz and Contemporary Music v New Yorku.  Bobne študira že štirinajst let, v vlogi bendovskega vodje pa se je z že dvema albumoma dokazal tudi kot skladatelj. Za njegov dve leti star prvenec Motion in Time so pri jazzovskem mesečniku The New York City Jazz Record zapisali, da »z inštrumentalisti, skladatelji in vodji bendov, kot je Dre Hočevar, glasba ni le v dobrih rokah, pač pa ima tudi svetlo prihodnost«. Še večjo skladateljsko zrelost je pokazal z drugo ploščo Coding of Evidentiality, izdano pri cenjeni lizbonski, za jazz in sodobno klasiko specializirani založbi Clean Feed. V njegovi mednarodni zasedbi Andrej Hočevar ‘Next’ septet so nastopili Jonathan Powell (trobenta), Jan Kus (tenorski saksofon), Žiga Murko (trombon), Nils Weinhold (kitara), Sri Hanuraga (klavir), Goran Krmac (tuba) in Andrej Hočevar (bobni). Pri ustvarjanju skladb se je spraševal, kako se lahko v praksi in teoriji podkovan trio, ki ga ima skupaj z belgijskim pianistom Bramom De Loozem in ameriškim čelistom Lesterjem St. Louisom, pri improviziranju izogiba ponavljanju in hkrati ne zanemari strukture. S skladanjem in improvizacijo skuša tudi sicer vedno ustvariti okolje, v katerem se lahko razvija kot posameznik ali s svojim bendom.

Študij bobnov je po zaključenem ljubljanskem konservatoriju za glasbo in balet nadaljeval v tujini. Ko so ga lovci na talente slišali na novomeškem festivalu Jazzinty, so ga najprej vabili v Gradec. Toda potem je spoznal legendarnega bobnarja in »bandleaderja« Ralpha Petersona, sicer rezidenčnega umetnika na groningenskem konservatoriju Prins Claus, in ta mu je odprl povsem nov vpogled v svet glasbe, zato je študij pod njegovim mentorstvom nadaljeval na Nizozemskem. Tam je izpopolnjeval različne tehnike bobnanja, dozoreval kot človek, se ukvarjal s povsem eksistencialnimi vprašanji ter leta 2010 diplomiral iz jazzovskega bobnanja.

Koncertni cikel FriForma sofinancirata Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana - Oddelek za kulturo.