PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA

torek, 21. september 2004

17:00 - Omizje
VOLILNA ABSTINENCA IN POLITI?NI BOJ

za okroglo mizo o volilni abstinenci so prijavljeni:

[b]Rastko Močnik[eb] (gl. njegovo kolumno v [i]Mladini[ei] 36/2004: Predvolilni čas presneti [L]http://www.mladina.si/tednik/200436/clanek/slo-kolumna--rastko_mocnik/[EL])
[b]Iztok Ostan[eb] je prijavil prispevek z naslovom "Politični peron št. 9 in 3/4"
[b]Marjan Ravbar[eb]: Prostor v novi racionalnosti vladanja (članek "Stanje, težnje, razvojni scenariji in odprta vprašanja razvoja naselbinskega omrežja v Sloveniji")
[b]Bojan Radej[eb]: ?as v novi racionalnosti vladanja

Povzetki predstavitev (Ostanov in Ravbarjev nista avtorizirana):

mag. Iztok Ostan je prijavil prispevek z naslovom Politični peron št. 9 in 3/4 (napisal ga je dve uri pred operacijo roke, zato teksta ni mogel urediti sam): Regulacija procesa eksploatacije, ki sta jo uspela v zadnjih desetletjih vzpostaviti gospodarski management in keynesianska država, zagotavlja delavstvu preživetje. Delavstvo je postalo zaveznik kapitala. S tem odpadajo klasični motivi delitve na politično (delavsko) levico in (kapitalistično/managersko) desnico. Slednja interesno integrira/vsrkava levico. Oblast v razvitem svetu sedaj praviloma sama regulira ekonomske procese eksploatacije in preživetje večine prebivalstva, zato je politična demokracija sicer slejkoprej potrebna, a ekonomskih pobud za politični aktivizem večine ni več. Politična abstinenca je izraz USPEŠNOSTI regulirane eksploatacije. Perspektive tega procesa so podobne sedanjemu stanju kljub prihajajočim "pastem globalizacije", saj se postopoma poraja "transnacionalna keynesianska državnost". Klasični "levi" politični aktivizem, ki temelji na reševanju socialno-ekonomskih problemov delavstva pod parolo "apolitičnih vrednot" (solidarnost, enakost, bratstvo, vsestranski razvoj posameznika) je v izumiranju. Delavstvo prevzema vrednote oz. vzorce dejanskega vedenja kapitala/managementa, ki so pretežno dionizične (moč-podrejanje, red, materialni standard zase, tekmovalnost), prav tako politična levica. Ostaja pa bistvo problema: tlačenje človekovega dostojanstva (apolitičnih vrednot) kljub blaginji. To je splošen problem vseh slojev, a je le za manjšino ljudi (vseh slojev) dovolj velika "bolečina", da se v praksi borijo za njegovo odpravo. Ta problem ni rešljiv s klasičnimi prijemi politične demokracije: ker so in bodo ljudje, ki si prizadevajo za njegovo odpravo v veliki manjšini; ker politična sredstva lahko dajejo le potrebne pogoje za njegovo odpravo, ne pa zadostnih (ker je odvisna od vsakodnevne samoobrambene moči posameznikov in skupin).
Potrebno je doseči sposobnost samoobrambe dostojanstva posameznikov in manjšine pred voljo (dionizične) večine - v politiki, na delu, doma ... Za aktualno politično logiko "preglasovanja" (zmaga večine nad manjšino) je to nemogoče, za tiste, ki jim je tlačenje dostojanstva hujše od smrti, pa je preživetvena nuja in povsem normalno početje (kot je v knjigi Rowlingove "Harry Potter" za čarovnike normalen peron št. 9 in 3/4, ki je za "normalne" nemogoč). Hoteli ali ne, bo odpor te manjšine v bodoče neizbežna nuja.

dr. Marjan Ravbar iz Geografskega inštituta SAZU bo govoril o regionalnem razvoju, ki niha med centralizacijo (težnjami proti "sredini") in decentraliziranjem. Povzetek njegove predstavitve je povzet iz besedila, ki je bilo sprejeto v objavo v IB reviji 4/2004 (Prostor v novi racionalnosti vladanja (članek "Stanje, težnje, razvojni scenariji in odprta vprašanja razvoja naselbinskega omrežja v Sloveniji"; december 2004): Sodobna prostorska struktura odseva trojno preobrazbo pokrajine v socialno, fizično geografskem ter "kulturološkem" pomenu. Nasproti si stojita dva scenarija: klasični model centraliziranega urbanega omrežja, ki temelji na nadaljevanju teženj in utrjevanju hierarhično zasnovanega sistema centralnih krajev, in model decentraliziranega omrežja različnih razvojnih vozlišč v pokrajini, ki temelji na sodobnih principih "plitvega" hierarhičnega omrežja odnosov oz. razpršenih razvojnih polov ob infrastrukturnih vozliščih.
Množica izpričanih lokalnih iniciativ vzbuja bojazen, da lahko pride do teritorialnega razpada policentrizma in ta vakuum praviloma izkoriščajo centralistično naravnane administrativne elite. Da bi se izognili hegemonijam, predlaga vzpostaviti kooperacijske in odgovorne odnose med mestom in podeželjem.
Za uravnavanje sistemske reorganizacije policentrično zasnovanega naselbinskega sistema ima največjo težo strategija mešane rabe površin, ki zagotavlja soobstoj dveh, interaktivnih usmeritev urejanja mest: zgoščevanje mestnega središča ob hkratnem zgoščevanju razpršenih in suburbaniziranih poselitvenih struktur s pomočjo sočasnega infrastrukturnega povezovanja. Mešana raba zagotavlja boljše prilagoditve oz. hitrejše spremembe v namenski rabi, kar ustvarja in krepi pokrajinsko pestrost. S konceptom mešane rabe površin se zmanjšuje število dnevnih potovanj in na ta način varčuje z energijo ter zmanjšuje obremenitve okolja z emisijami. Vzpostaviti je treba kooperacijske in odgovorne odnose med mestom in podeželjem. Ti odnosi naj bi tudi "podeželskim" občinam omogočili "soudeležbo" pri inovativnem potencialu mest in pri gospodarskem uspehu njihovega centra. Množica izpričanih lokalnih iniciativ vzbuja bojazen, da lahko pride do teritorialnega razpada policentrizma. In ta vakuum praviloma izkoriščajo centralistično naravnane administrativne elite.

Bojan Radej, ?as v novi racionalnosti vladanja: Izhajam iz Močnikove trditve, da je treba skozi izjave spreminjati pozicijo izjavljanja. V temi, ki jo obravnavamo, torej ne gre za to, ali svobodo uveljaviti po levi ali po desni, ampak kako to vprašanje obravnavati izven binarnosti. Binarnost levih/desnih izvira iz antagonizma, ki je posledica boja med univerzalističnimi ambicijami in partikuarnimim potenciali posamičnega gledišča. Posledica tega je, da sta prostor in čas pri obravnavi družbenih zadev zanemarjena. Volivec/ka, ki iščeta univerzalnejšo pozicijo, se bosta zato najprej hotela zavesti svoje prostorsko– časovne določenosti, s tem pa stvarnosti, ki je prostorsko in časovno raznolika in multipla. S te nove pozicije konfliktov ne poskušamo odpraviti s tehtanjem med levimi/desnimi, ampak jih z diagnosticiranjem njihove antagonističnosti uporabljamo za izzivanje tistih, ki del stvarnosti z binarnostjo izključujejo.
?e naj bo neizključevalna, mora biti nova pozicija izjavljanja temeljno drugačna, namesto polarnosti, pluralna. Recimo (ekonomsko), nemogoče bi bilo hkrati zadovoljiti interese enih s kratkoročno in drugih z dolgoročno časovno alokacijsko preferenco. Vsaka preferenca je objektivna, ker jo pogojuje dolžina periode, v katerih se obnavljajo posamezne vrste resursov: pridobitni kapital ima kratko, človeški kapital pa dolgo obnovitveno periodo, zato bodo tisti, ki svoj kapital uporabljajo v obliki ?K zagovarjali alokacije z dolgoročnejšimi učinki. Relevantne preference so substantivne, enako veljavne in medsebojno neizključljive. Družbena razmerja, ki se oblikujejo zaradi substantivno pluralnih časovnih preferenc torej niso antagonistična! Braudel, Foucault, Prigogine govorijo o odkritju novega odnosa družbe do časa: (i) družbeni časi se med seboj prepletajo in svoj pomen dolgujejo medsebojni dialektičnosti, ki hrani družbene spremembe; (ii) takšna perspektiva bi opazovalca družbenih raznolikosti umeščala v neizključevalno sredino (Wallerstein). Vendar to ni sredina med polarnostmi, ampak sredina v kontekstu pluralnosti!
Vendar ni zadosti, da imamo "dobre ideje", treba je tudi RAZVITI, IZDELATI materialne "aparate", skoz katere bi te ideje uveljavljali (Močnik). Vzpostaviti je treba alternativni javni horizont. Nov kraj izjavljanja iščem v kontinuumu prostora in časa – iz katerega nihče ne more biti izključen; izključevalnost ni mogoča do tretjih, ampak samo še kot samokonzumiran odnos izključevalnega. Iščoč MATERIALNE "APARATE", se omejujem samo na medčasovno dimenzijo problema, ki me pripelje do instrumentalizacij tripartitnega medgeneracijskega dialoga. Medgeneracijska razsežnost ni abstraktna, ne tiče se teoretično zamišljene razprave med zaporednimi generacijami, ampak obravnava stvarne in sočasne akterje z različno širokimi časovnimi horizonti. Sedanjo generacijo usmerja kratkoročen ali največ srednjeročen horizont, in najvišje vrednoti prizadevnost tistih, ki se dogledno pokaže v oprijemljivih učinkih. Dolgoročni horizont pa zadeva odložene učinke in z njihovim poudarjanjem nasproti kratkoročnim že v sedanjosti odseva interese prihodnjih generacij. ?asovne preference nekaterih pa so obrnjene v preteklost, v smislu, da blaginjo črpajo iz v preteklosti akumuliranih skladov, kot za ohranjanje ohranjanja kulturne in naravne dediščine, rentništvo.
Oblikovati je treba ustanove medgeneracijskega dialoga: (i) npr. partnerski sveti pri ministrstvih, sveti pri pripravljalcih razvojnih dokumentov, proračuna, v potrošniških svetih javnih podjetij, regionalnih razvojnih agencijah ...; (ii) evolucija multiplih režimov vladanja in vladnih racionalnosti; (iii) pri takšnem opazovanju družbenih zadev država in strankarska politika nista več jedro družbenih razmerij, ampak morata iz njih izstopiti (Gordon), da bi postala facilitatorja in moderatorja dialoga, ki se ukvarjata le z upravljivostjo socialnega (ibid.). Glavna naloga vlade bi bila, da akterje pripravi na njihove vloge v agonistično delujočih pogajalskih omrežjih, ki so strukturirana okoli tripartitnih institucij; (iv) Foucault govori o porajanju nove strategije moči, ki jo imenuje aktivni liberalizem.

[b]Izziv:[eb] Vladajoča ideologija levice in desnice ne prenese tako imenovanih skrajnosti - se pravi, ne prenese eksplicitne politizacije (Močnik) in vse bolj gravitira proti umišljeni sredini. Navidezna težnja strankarskih politik k sredini prej kot evolucijo k svojim ideološkim temeljem pomeni vrnitev k ničelnemu izhodišču na politični premici, ki je ne le točka njihovega porajanja, ampak hkrati tudi točka odmišljanja ter izključevanja (Prigogine). Binarnost ni razdiralna le za odnose med pojavnostmi, ki se v medsebojnih odnosih same opredeljujejo polarno, ampak še bolj za zadeve, ki po svoji naravi sploh niso antagonistične kot zelene, feministične, medgeneracijske in lokalne iniciative (Foucault).

Potovanje politike proti sredini spremljajo paradoksi. Zakaj se gravitiranje proti sredini ne konča na sredini, pravzaprav, kako to, da programsko zlivanje levice in desnice poteka vzporedno s "pomikanjem volilnega telesa proti desni"? In kako ob pomikanju političnih strank proti sredini pojasniti sočasno naraščanje volilne abstinence, ki je recimo pri evropskih volitvah presegla dve tretjini volivk in volivcev?

Abstinenca je morda le racionalna oblika aktivnega upora proti binarnosti strankarske politike, zato je ni mogoče videti samo kot zavrnitve vsiljenega neizbiranja, ampak tudi kot izraz nastajajoče postmoderne političnosti in hkratnega vzpostavljanja vzporednih načinov vladanja, racionalnosti in podlag svobode. Strankarska politika perspektivno ne bo ohranila več kot le še pristojnosti v moderiranju političnih ravnovesij ustavnega reda, saj se je proces prenosa njenih pristojnosti v vzporedne režime sprožil že pred desetletji:

a.. oblikovanje socialnega partnerstva med sindikati, zaposlovalci in državo je začelo strankarski politiki odvzemati odločanje o gospodarski rasti, ustvarjanju in delitvi dodane vrednosti že v šestdesetih letih;
b.. varstvo človekovih pravic je posameznice, posameznike še dodatno zavarovalo pred državo in uveljavljanjem interesov nacionalne suverenosti;
c.. nastajanje civilne družbe je državi začelo odvzemati še pristojnosti za vrednotne presoje;
d.. v devetdesetih letih je globalizacija politično moč strank iz parlamentov začela premeščati v tehnokratske ustanove ter jo izpostavljati nadnacionalnim nadzornim mehanizmom.

Offe pravi, da desne in leve stranke na pojav vzporednih režimov odgovarjajo z oblikovanjem medrazrednega zavezništva, ki sicer umirja medsebojno konfrontacijo desne in leve ideologije interpretacije svobode, vendar ne da bi jo uresničila, ampak da bi lahko svobodo s svojo binarnostjo še naprej relativizirala. Antagonistični ideologiji se tako vse manj naprezata v medsebojnem boju in vse bolj v zavezništvu nasproti tretjih in do vzporednih režimov vladanja. To pa antagonizem med polarnostmi spreminja v antagonizem med binarnostjo in pluralnostjo. Vsake nove volitve bodo zato prinašale vse manj izbire med levo in desno ideologijo ter namesto tega vsilile merjenje moči med tistimi, ki so odšli na volitve in onimi, ki o ponujenih možnostih niso hoteli odločati, ker so bodisi marginalizirani ali izključeni.

Zavračanje binarne razlage sveta ne pomeni odpovedi univerzalističnim ambicijam njegovega opazovanja (Gordon), ne pomeni resignacije uma ampak samo spoznanja nezmožnosti pluralne zadeve zaobjeti z ohranjanjem izključevalnosti. Zavračanje binarnosti je samo posledica spoznavanja resnic o nas samih, o specifičnosti posamičnega gledišča, ki se ga lahko zavemo šele v neizključljivem opazovanju multiple stvarnosti. Prigogine zato govori o novi ravni obstoja, ki ga zamejuje zavest o sebi. Sedanjih binarnih reprezentacij s tem sicer ne bo mogoče na mah odpraviti, zadoščalo bi, če bi jih nova zavest uspela zreducirati na njihovo (i)relevantnost. ?e tega ne morejo ponuditi strankarski volilni programi, gotovo ne more uiti zanimanju civilne družbe, ki v tem vidi priložnosti za odpiranje družbe, globalizacijo socialne in ekološke odgovornosti, širjenje osnovnih človekovih pravic na ekonomsko področje, za razmah socialnega libertizma (Chomsky), socialnega podjetništva pri preskrbi javnih in skupnih globalnih dobrin, uveljavljanje medgeneracijskega dialoga in univerzalno zagotavljanje osnovnih dobrin (Van Parijs). (Bojan Radej)


kontakt: bojan.radej@siol.net
« nazaj


MESSAGE TO OUR VISITORS
We don't care who you are, or what ethnic, religious or other identity status you represent, we are all red on the inside. However, if you come to Gromka and show no respect to the people (fellow visi...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz