AIDAN BAKER

https://www.youtube.com/watch?v=8jP7wmZUVKE

Aidan Baker je klasično izobražen multiinštrumentalist, ki večinoma ustvarja z električno kitaro. S tehniko preparirane kitare in drugimi metodami, ki jim pridružuje različne elektronske učinke, večinoma dela glasbo na preseku eksperimentalnih in ambientalnih zvrsti, njegovo delo pa navdihujejo tudi postrock, shoegaze, elektronika, neoklasika in jazz. Je izjemno plodovit umetnik, ki je kot solist in v številnih skupinskih projektih, med katerimi velja omeniti zlasti dreamsludge duo Nadja, izdal že celo kopico posnetkov, med drugim pa je sodeloval tudi s Timom Heckerjem, Carlo Bozulich, Thorom Harrisom in Garethom Davisom ter neodvisnimi založbami, kot so Gizeh Records, Important Records, Alien8 Recordings in njegova Broken Spine Productions. V živo je nastopil že na številnih turnejah po vsem svetu, med drugim na mednarodnih festivalih, kot so FIMAV, SXSW, Incubate, Unsound in Mutek.Aidan bo predstavil svoj zadnji solistični projekt, izdan pri Cloudchamber Recordings, ki so ga navdihnili najstarejši znani anatomski preparati v Evropi, tako imenovane Evelynove plošče

https://cloud-chamber.bandcamp.com/album/the-evelyn-tables

»Že ko se intro preliva v naslovni komad albuma, The Bit vodi v kontemplacijo, hkrati pa poslušalca tudi popolnoma odpelje iz samega sebe. Zavedel sem se, da preučujem lepoto v nastajajočem novem svetu, pa čeprav sem motril neka grozodejstva, za katera sem si želel, da bi jih lahko preprečil ali se jim ognil. V ritmu, ki ga podlaga bobnar Thor Harris, dobimo občutek nekakšnega prodiranja, ne znam pa povedati, ali gre za vzpon ali za vrtanje globlje – in uvida ne ponudijo niti Bakerjeve lebdeče kitarske teksture niti mestoma mrzlični tempo Goffove violine. Gre preprosto za nekakšno gibanje, ki te popelje, kamorkoli mu želiš slediti. Črno-beli pristop deluje čudovito, saj osvetljuje tisto, kar mora, a ne ponuja odgovorov tam, kjer niso zaželeni. Album teče kot glasba filma iz drugega sveta, a podobe so pridušene in zastrte, enkrat so kot tekočina, drugič kot urni mehanizem. Zaradi ravnovesja med fluidnostjo in motoričnim ritmom ni album ne človeški ne nečloveški, ampak gre za neke vrste neudobno harmonijo.«

— Black Metal and Brew, recenzija albuma Aidan Baker/Simon Goff/Thor Harris – The Bit (Gizeh Records LP/CD/DL, GZH98, 2020)

http://blackmetalandbrews.blogspot.com/2020/08/baker-goff-harris-bit.html

https://aidanbaker.bandcamp.com

GOLEM MECANIQUE

https://www.youtube.com/watch?v=MoNkN_C5dNY

V svetu, v katerem toliko stvari zveni isto, ker se napajajo pri istih vplivih in z istimi orodji ustvarjajo iste rezultate, je francoska umetnica Golem Mecanique nekaj posebnega. Njeno delo obstaja v duhovnih in izkušenjskih svetovih. V prostoru, v katerem se srečajo folklorne tradicije, rituali in avantgarda. Njena glasba je gosta in silna, v njej se ponavljajoče eterično donenje v zavijanju, tuljenju in šepetih meša z orglami in donečo škatlo (karkoli že to je) ter ustvarja glasbo, za katero se zdi, da nekaj priziva. Kaj točno želi pričarati, ni jasno, zdi pa se, da je vezana na nekaj večjega, nekaj arhaičnega, in to ji daje posebno moč.

»Golem Mecanique je glasbeni psevdonim Karen Jebane iz Nantesa v Franciji. Dela je v zadnjih desetletjih izdajala postopoma, pogosto na kasetah v majhnih nakladah. Nona, Decima Et Morta, izdana pri založbi Ideologic Organ Stephena O`Malleyja, bo verjetno dosegla največje občinstvo doslej, pomaga pa tudi, da je to njeno najboljše delo in delo, ki najbolj monolitno temelji na drone glasbi.

Na Bandcamp strani založbe Ideologic Organ O`Malley živo opisuje, kako je Golem Mecanique odkril na nekem francoskem mikrofestivalu ob pečini, katere naravna akustika je prirejena tako, da jo lahko izvajalci ob vznožju kar najbolje izkoristijo. Ob poslušanju obeh skladb – vsaka je dolga eno stran in oblikovana iz skopih elementov, dveh prepletenih analogno-elektronskih tonov in glasov Jebane ali gostje Marion Cousin (iz pariškega dua June Et Jim), ki moč dobijo iz drobnih občasnih sprememb – se ta nivo posvečanja izjemne pozornosti podrobnostim zdi zelo primeren.«

—The Wire, recenzija albuma Nona, Decima Et Morta (Ideologic Organ LP/DL, SOMA033, 2020)

https://golemecanique.bandcamp.com

PHIL MAGUIRE

https://www.youtube.com/watch?v=SIycFqKY0Cc

Phil Maguire (1989) je škotski umetnik in skladatelj, ki dela z zvokom, pri čemer uporablja računalnike, sintetizatorje zvoka in magnetno opremo. Producira glasbo in zvočna dela, ki raziskujejo praznino in pojavitev – sebe in stroja. Dela navdihujejo njegove izkušnje pri skladanju, izvajanju in predstavljanju del, ki se uvrščajo na spekter minimalizma in pod mikroskop postavljajo zven: preučujejo drobne detajle zvoka v podaljšanem trajanju. Ti zvoki temeljijo na intuitivni rabi feedbacka, kaosa in naključja ter so istočasno statični in v stalnem gibanju. Maguire dela izdaja pri različnih neodvisnih založbah, med katere spadajo Dinzu Artefacts, Confront Recordings, 845 Audio in njegova založba Verz.

Maguire pogosto nastopa v Veliki Britaniji in drugod po svetu. Med zadnja njegova prizorišča sodijo Café Oto (UK), Paviljoen Ongehoorde Muziek (NL), Third Space (FIN), Splendor (NL) in FIME (BR). Njegovi posnetki se redno vrtijo na festivalih in radijskih postajah po svetu. Mednje spadajo Radio CASo (ARG), BBC Radio 3 (UK), L A D I G (IT) in Dublin Digital Radio (IE). Maguire vodi Verz, eksperimentalno zvočno in glasbeno založbo ter serijo koncertov. Živi in dela med Londonom (Velika Britanija) in Corkom (Irska).

»Delo sodi na seznam najboljših albumov v žanru mrmrajočega minimalizma.«

— Touching Extremes, recenzija albuma ISOMETRY (Verz Imprint CD/DL, VI022, 2021)

»Celotna zadeva je prefinjeno oblikovanje analognega zvoka. Maguire posnema proces kemijske redukcije (v katerem se železova ruda reducira na železo v elementarni obliki) s trmastim upiranjem kompozicijski zapletenosti. Namesto tega spodbuja poravnavanje premešanih nizkih frekvenc in nadtonalnega lesketanja, ki najbolj pridejo do izraza takrat, ko so posegi skladateljeve roke namenoma omejeni. Še zlasti v prvi skladbi se začne pojavljati mikrotonalna napetost, kot bi se iz nje želel oddvojiti en sam zven; molekule drhtijo, ko si v vročini želijo ponovno izboriti kemično povezanost.«

— Touching Extremes, recenzija albuma Ijzer En Stal (Verz Imprint CD/DL, VI020, 2021)

https://philmaguire.com

PRIMOŽ BONČINA

https://www.youtube.com/watch?v=Lg2ekzCxH94

PRIMOŽ BONČINA (1981) je glasbenik in skladatelj, ki primarno dela z električno kitaro in sintezo, njegov zvok pa je revija Wire opisala kot lesket razkroja. Njegova dela temeljijo na minimalistični elektronski glasbi, tradiciji sinteze in magnetofonski glasbi, zvočnih fenomenologijah prek mikrotonalnosti in distorzij ter izkušnjah s težko glasbo, ki so ga oblikovale. Je ustanovitelj in kurator Cloudchamber Recordings. Trenutno se ukvarja s serijo daljših tonalnih skladb za električno kitaro in elektroniko.

»S to glasbo se dvigajo neskončni masivni zidovi. Ko je Phil Spector skoval frazo zvočni zid, si ni mogel predstavljati tega pristopa. Gre za zvočno sliko opustošenja, bolečine, tesnobe, svetobolja, strmenja v praznino. Nimam pojma, zato lahko o teh stvareh samo ugibam. To glasbo je treba predvajati zelo na glas, drugače nima pretiranega smisla. Tako boste tudi bolje zaznali njene potankosti, si mislim. Denimo zvoke, podobne orglam, in počasne ritmične udarce, v redkih trenutkih večje introspektive pa zakopane drone in distorzije, ki so ostanki prepotenih in zgaranih stompboxov. Gre za ogromen temni oblak, ki ga obožujem.«

—Vital Weekly, recenzija albuma Altars (Cloudchamber Recordings LP/DL, #CC27, 2021)

»Prvi [album Primoža Bončine] pod njegovim lastnim imenom je dronovsko naravnan, a kot večino izvornega zvoka uporablja vzorčenja pihal, tako da ima veliko nekakšnega plimovanja, ki ga običajno povezujemo s pljuči. Mislim, da so uporabljeni tudi sampli drugih instrumentov, a je zvočnost tako atomizirana, da o tem ne morem govoriti z gotovostjo. Nekateri deli so zelo ostri, a občutek muzikaličnosti, ki je inherenten temu materialu, blaži večino potencialnih nepričakovanosti. In lesket razkroja je prijeten.« 

— The Wire, recenzija albuma Deaf Love (Audio.Visuals.Atmosphere CS/DL, AVA53, 2018)

http://dropsongs.net

FB dogodek: https://fb.me/e/55Bm3u3LV