[b]Claudio Cojaniz[eb] - klavir
[b]Piero Leveratto[eb] - kontrabas
[b]Nello Da Pont[eb] - bobni

... trenutki, ko zaslišiš Theloniousa "Sphere" Monka ...

Potem ko je [b]Claudio Cojaniz[eb] diplomiral na glasbeni akademiji, je začel s koncertno dejavnostjo pri GioventA— Musicale Italiana in med letoma 1979 in 1982 nastopil na številnih italijanskih prizoriščih. V tistem času je posnel [i]Prelude to a Magic Night[ei] za solističen klavir. Kmalu zatem je začel skladati za film, televizijo in orkestre. Leta 1991 je skupaj s kontrabasistoma Giovannijem Maierjem in UT Ghandijem posnel [i]Due[ei]. S triom Hasta Siempre, violinistom G. Angelinijem in trombonistom G. Schiaffinijem se je približal popolni improvizaciji. Leta 1995 je v studiih Radia Koper/Capodistria z G. Pacorigom posnel Rimbaudove Les Illuminations za dva klavirja - delo, ki odseva kontemplativen značaj klavirja. Delal je tudi na projektu, ki je bil pregled glasbe za klaviature angleških virginalistov iz elizabetinske dobe in na projektu, zasnovanem na Bachovi Umetnosti fuge, zbirki kontrapunktnih obdelav za koralne teme v klavirski izvedbi. Leta 1998 je s kontrabasistom [b]Pietrom Leverattom[eb] in bobnarjem [b]Nellom Da Pontom[eb] ustanovil Jan Trio. Po nekaj koncertih so posneli CD album Hermanos, ki je vsebioval izključno izvirne skladbe. Medtem je začel sodelovati s skupino starih prijateljev D.K. Blues. Blues mu je naposled razprl vrata h glasbi Theloniousa "Sphere" Monka. Dve naslednji ediciji - [i]Blue Demon[ei] za solističen klavir (2000) in [i]Romantic Circle[ei] (2002 - z novim triom, v katerem je basiral Franceschi, na bobnih pa je bil Da Ponte) sta izrazili veliko Cojanizovo spoštovanje do Monkovega genija. Pred nedavnim je Claudio Cojaniz zložil glasbo za film Danila Korena [i]Luna[ei], sodeloval je tudi pri projektu P. Visintina in L. Morandina [i]Cantata per il Mancino[ei], gledališko-glasbenem delu za ženski glas, trobilni sekstet, saksofon, pripovedovalca in - kvintet D.K. Blues. Cojanizov zadnji album je poklon Ornettu Colemanu.