[b]VIII. letnik DPU
tema POSTFORDIZEM
dvanajsto predavanje[eb]

Politična dimenzija družbenega življenja je bistvena za artikuliranje družbenih razmerij in družbenih procesov, pa naj bodo zasebni ali javni. Moderne družbe je označevala rastoča separacija javnega od zasebnega in sočasna depolitizacija in podreditev zasebnega javnemu (kolonizaciji
vsakdanjega življenja). Toda ta separacija in predvsem depolitizacija zasebnosti je bila le navidezna, kajti v mikrosferi zasebnega sveta je vseskozi divjal spopad mikropolitik in mikroideologij; npr. glede spolne
delitve, medgeneracijskih razmerij, delitve in načina izrabe "prostega časa", definicij sebstva. Mikropolitike in mikroideologije so filtri, skozi katere vdirajo v vsakdanji svet teme makropolitike in makroideologij, po drugi strani pa tudi povratno vplivajo na sfero javnosti. Postfordistične družbe so uspele spretno razgraditi ali utišati celo
nastajajočo vmesno sfero med tradicionalno javno in zasebno sfero, namreč sfero civilnodružbenih gibanj in pobud. Zato v postfordizmu lahko govorimo tudi o obratnem procesu "privatizacije" javnosti zaradi prenosa narcističnih oblik samopredstavitev v javno sfero, zlasti v politiko (Sennett, Bauman). Politika tako izgublja svojo izvirno obliko racionalne pogodbe na osnovi različnih interesov in postaja osebna in zasebna stvar. Posameznik, posameznica s svojimi občutki, ne s svojimi dejanji postajata splošno merilo politične legitimnosti. Posledica je izguba zgodovinskega
spomina, regresija, prekrita z neznanskimi "novimi izbirami", ki da jih ponujajo nove produkcijske in informacijske tehnologije, novi individualizirani načini potrošnje in preživljanja prostega časa. V tej regresiji, ki danes kaže vse bolj nevarne oblike nove barbarizacije,
celo novega fašizma, zgubljajo zlasti tiste družbene skupine, ki so bolj vezane na nekumulativne procese, saj se ti ne dajo zlahka ekonomsko ovrednotiti in organizirati. Taksni procesi so npr. procesi reprodukcije rodu in procesi socializacije in akulturacije, ki so po svoji naravi
ciklični, "organski" in terjajo veliko afektivne podpore in senzibilnosti za občutke in potrebe drugih. Ni čudno, da so ženske, ki tradicionalno "poganjajo" procese reprodukcije rodu, zašle v paradoksen položaj, ko lahko pridejo do vsaj relativno avtonomne samopodobe le tako, da se za dlje časa ali nasploh odpovedo svojim reproduktivnim možnostim.
Paradoksno je, da postfordistične družbe, ki - vsaj v besedah - tako močno podpirajo in cenijo človeški, socialni in kulturni kapital kot gonilo družbenega napredka, obenem spodjedajo generične izvire teh kapitalov.

D r . M i r j a n a U l e je profesorica na Fakulteti za družbene vede, predstojnica Centra za socialno psihologijo in koordinatorinja podiplomskega študija Sociologija vsakdanjega življenja. Osrednje teme njenega znanstvenoraziskovalnega dela so študije vsakdanjega življenja, študije mladine, identitet, diskriminacij in marginalizacij.

[b]Programski odbor DPU

Nasvidenje v naslednji revoluciji![eb]

"Mann muss so radikal sein wie die Wirklichkeit!"
[b]--Bertolt Brecht[eb]