[b]TRANSFORMACIJE DIVJINE, OKOLJEVARSTVENIŠTVO IN NACIONALNI MITI[eb]

Revalorizacija oziroma »odkritje« divjine ob koncu osemnajstega stoletja zaznamuje pomembno modifikacijo v evropskih in severnoameriških percepcijah ter ideologijah narave. Divjina – od človeka nedotaknjena narava – se vzpostavi kot pojem in merilo (prave) narave, kot nova estetska norma ('vzvišeno') in kot kraj avtentičnega bivanja, moralnega očiščenja in regeneracije posameznika ter nacije. V okviru iste inovacije v odnosu do narave se pojavijo nova prizadevanja po varovanju divjine, ustanavljanje naravnih parkov oziroma rezervatov, prva okoljevarstveniška združenja in ekološki programi. Ta prizadevanja se artikulirajo v širših okvirih procesov nacionalizacije identitet. Številne ideologe in aktiviste, ki razvijajo novi diskurz o divjini, lahko štejemo med predhodnike ekocentrizma ter globoke ekologije. Iste osebe so hkrati pomembni akterji (re)definiranja nacionalnega značaja in elaboracije nacionalnih mitologij. Totalitarni potenciali divjinskih ideologij in iz njih izhajajočih pristopov k varovanju naravnega okolja so se najbolj nedvoumno in brutalno izkazali v nacizmu. Njihov latentni fanatizem, izključujočnost in 'mizantropija' se danes pogosto kažejo v politikah nacionalnih parkov (zlasti v kontekstih revnih držav in staroselskih prebivalcev). Tudi v sodobnih oblikah globoke ekologije in novodobništva se 'kozmični' projekti varovanja zemlje in življenja spregajo z etničnimi in nacionalnimi mitologizacijami, čeprav nemara manj očitno.

[b]Dr. Bojan Baskar[eb] je redni profesor socialne antropologije in mediteranistike na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Njegova glavna raziskovalna področja so kulturne in državne meje, etnicizem in nacionalizem, rasizem, regionalizem in etnoekologija. Regionalno pa so njegovi študiji osredotočeni na Mediteran (z Balkanom).