[b]PRIVATIZACIJA NARAVNIH VIROV[eb]

?lovek preureja biosfero planeta po svojih zamislih in ustvarja sebi lastno enklavo, tehnosfero, ki ji pravi tudi okolje. Pri tem uporablja vsa znanja in vse možne tehnologije. Akademske tradicije znanosti so pokopane, kajti v sfero znanja je vstopil kapital in si ga prilastil, zato danes govorimo o tržno orientirani tehnoznanosti. Na globalni sceni se dogaja koncentracija kapitala, ki poseduje izjemno moč. Rušilna dejavnost človekove volje pa povzroča vsesplošno erozijo biosfere, ki poteka vzporedno z erozijo kulturne pestrosti človeštva. Stopnja tveganja novih tehnologij, ki se uvajajo brez družbenega konsenza, je praviloma premo sorazmerna stopnji njihove donosnosti. Koncentracija kapitala povzroča homogenizacijo, standardizacijo in unifikacijo nove globalne kulture, ki v povratni zanki pospešuje proces siromašenja stanja duha. Triplet sodobnega sveta, erozija, nove tehnologije in koncetracija moči gradi na uničevanju pestrosti vsega in to je protinaravno, proti evolucijsko, kajti narava nenehno gradi pestrost in evolucija izbira med ponujenim. ?loveštvo si s tem oži svoje evolucijske perspektive in ogroža svoje preživetvene kapacitete. Privatizacija naravnih virov se je intenzificirala z industrijsko revolucijo, povzročila obe svetovni vojni in se skozi globalizacijo potegnila v današnji čas. Tisto, kar ni uspelo Napoleonu s topovi in Hitlerju s tanki, se danes dogaja "vodeno in pod nadzorom", s to razliko, da načini nasilja ne povzemajo več oblik Velike vojne, pač pa serije lokalnih vojn, destabilizacije nevšečnih režimov, v pravno prisilo preoblečene ekonomske instrumente, mass-manipulacije ljudi s strahovi lakote, bolezni in vsesplošno reprodukcijo družbene negotovosti. Naravni viri, z nafto vred so privatizirani, sedaj je na vrsti voda. Proces komodifikacije vode pomeni, da ta temeljni naravni vir ne bi bil več skupna, obča dobrina, pač pa olastninjeni tržni artikel, kar prinaša suspendiranje javnega interesa in prevlado zasebnega. Tega pa si pri vodi, kot osnovnemu faktorju biološkega preživetja ne smemo dovoliti.

[b]Anton Komat[eb] je dobro desetletje preživel kot vodja projektov v tujini in v polnosti doživel Orient in Afriko. Stik s starodavnimi civilizacijami Mezopotamije in Nila je vtisnil nanj življenjski pečat. Izziv je bil prevelik in ni se mu mogel upreti. ?lovek in Narava, rušilni trušč tehnologije in življenjska modrost sobivanja. Sedaj je tu, svobodni raziskovalec, pisec knjig in publicist, predavatelj in poet, samotni iskalec in aktivist, predvsem pa človek, ki globoko verjame v simbiozo vsega življenja planeta, srčni zagovornik simbiotskega človeka. Anton Komat je pisec knjig »Pesticidi, ubijalci življenja« (1995), »Nespametni bodo željni« (1997),»Zaton Prometejeve dobe« (2000), sourednik in soavtor knjige »Dragonja« (1999), pisec spremne besede k prevodu knjige »Stoletje biotehnologije«, Jeremyja Rifkina (2001 in k knjigi Fani Okič "Da bo življenje živelo" (2005)), avtor preko 200 samostojnih člankov in razprav, scenarist in strokovni sodelavec ekološko-dokumentarne TV serije v sedmih delih »Kako zelena je moja dolina« (1998/2000), strokovni sodelavec filma TV SLO iz serije Dosje »Voda« (2002), scenarist in strokovni sodelavec serije štirih TV filmov »Zadnji problem človeške vrste«(2003), scenarist, sovoditelj in strokovni sodelavec serije šestnajstih filmov TVSLO »Slovenski vodni krog«(2004/05), predavatelj v programih Zavoda za šolstvo RS, stalni član Medresorne komisije za kemično in biološko varnost RS, član NATO Advanced Research Group for Sustainability, pisec romana »Onkraj bregov Velike reke«(2004) in član mednarodne zveze pisateljev PEN Club International.