[b]Renata Šribar: (VZ)TRAJNO(STNO) �ENSKO TELO[eb]

Občutljivost za pornografizacijo ženskih teles je vedno že preobčutljivost. Kako torej preobčutljivo govoriti o pornografiji in se hkrati zaščititi pred navalom lastnega (tesnobnega) čutenja? Prav tako, kot testirati teze o učinkih diskurzov na fiziologijo v okviru vsakdanjih soočanj s pornografskimi podobami, ki jih ponavljamo nehoteno, ne da bi zares želele streči znanstvenemu kriteriju ponovljivosti eksperimenta in ne da bi si pri tem želele biti prizadete. (Ob tokratni priložnosti uvajamo generični ženski spol; pri tem nas ideološka konsekvenca ne zanima. Dokler obstaja generični moški spol, zakaj bi nas sploh morala?)

Preobčutljivost uravnavamo s koncepti - konstruiranjem utelešene ženske subjektivitete, ki jo lahko učinkovito plasiramo kot igralko v kulturnih in družbenih improvizacijah spolov. (?e je prvo izhodišče preobčutljivost, je drugo – z namenom ohranjanja ravnovesja – igrivost.)

Na primeru porno podob ne bomo razpravljale, kako somatiziramo hiperporabniški kapitalizem, kot rečeno, to je tako ali tako stvar vsakdanjega eksperimenta, ki se mu ne da izogniti. Poskušale bomo slediti neki liniji, ki se je s pomočjo hipnih navdihov ravno dobro oblikovala do konca in je potemtakem še povsem nova in neobremenjena: začela se je s tematizacijo sprege med izkušnjo in vednostjo (R. Williams, E. Probyn) in se nadaljevala s »somato-silo« (Foucault) in »tetovažo telesa« (Braidotti), se spotoma zataknila pri postmodernih teorijah vizualnega – a tu zdaj pravzaprav lahko šele zares začnemo: pri vztrajnostnem – torej trajnem in trmastem ženskem telesu, ki se kot junak Segep v yoroškem menstrualnem mitu (je to stvar netreniranega spomina, da ne seže po junakinji?) odziva na obstoječo stvarnost tako, kot da je ta v vsakem hipu, ko se zdi utemeljena, zrela za spremembo. Mentalna akcija, s katero je možno doseči to stanje prehajanja, prehodnosti telesa (in želje, duha), deleuzovsko in braidottijevsko »postajanje« mislimo s pomočjo konceptov pogleda, podobe-gibanja in instance (Butler). Konkretno razgrinjamo možnosti političnega prostora za feministične konstatacije, predvsem pa opcijo osebne neobremenjenosti in fluentnosti v razmerju do porno konstrukcij seksualnosti. A slednje pač ni možno brez nekaj čaranja, že spet z guattari-deleuzovsko referenco.

[i]Renata Šribar[ei] je zasebna raziskovalka na področju sociologije in kulturne pornografije; feministična aktivistka in teoretičarka: aktualno raziskovalno področje: regulacija pornografije, ženska utelešanja in de/konstrukcije užitka.