Predavanje bo obravnavalo premene v pojmovanju neumnosti in slaboumnosti v okvirih poznega Lacanovega poučevanja. Psihoanalizo neumnost zadeva toliko bolj intimno, kolikor je to poteza označevalca, toda tudi užitka kot realnega. Lacan na neki točki vpelje koncept slaboumnosti, ki je, pogojno rečeno, oznaka za neumnost govorečega bitja in ki jo opredeli kot nerazmerje med mišljenjem in realnim. Predavanje bo poskušalo pokazati nekatere poudarke v Lacanovih zadnjih pojmovanjih psihoanalitičnega izkustva, zgoščenih okrog pojma izsiljenja, ki pokažejo, da izbira med norostjo in slaboumnostjo kljub vsemu ni nujno ultimativna izbira govorečega bitja.

Samo Tomšič je doktoriral iz filozofije. Trenutno je zaposlen kot mladi raziskovalec na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU.
http://dpu.mirovni-institut.si