Izhajajoč iz vsakdanjega razumevanja neumnosti bomo uvodoma neumnost definirali kot zmes dveh popolnoma heteronomnih momentov, specifične možganske omejenosti (s čimer se v nadaljevanju ne bomo več ukvarjali), ter (miselnega) ukvarjanja s stvarjo na način, ki za to stvar ni primeren. Pri tem bomo izhajali iz "obskurantističnega" stališča, da je vsaka misel pogojena z etosom in utemeljena v eksistenci, celostni izkušnji bivanja, pri čemer se bomo opirali na nekatere odlomke iz Platona.

S krščanstvom pride do kristološkega preskoka: Logos, kriterij umnosti in neumnosti se je učlovečil. Skozi obravnavo misli Maksima Spoznavalca bo prikazana teza, da se umevanje oblikuje po umevanih stvareh, iz česar lahko izvajamo, da je misel neumna toliko, kolikor njen logos ni priličen, upodobljen po logosu motrene stvari, logos vsake stvari pa je v poslednji globini usklajen z Logosom, ki je Kristus, v katerem so vsi logosi zedinjeni, zaradi česar je za "umnost" misli pomembno etično očiščevanje, ki je upodabljanje po Kristusu in tako pogoj za motrenje logosov stvari.

Za krščansko pojmovanje neumnosti pa je pomembna tudi ponižnost misli, ki mora sebe razumeti kot pogojeno s stopnjo svojega (duhovnega) vzpona in poskušati so-misliti, reflektirati svojo pogojenost. Takšna zavest o lastni omejenosti pa je tudi eno izmed gibal dialektike vzpona, "manjšanja neumnosti".

Zastopali bomo torej na videz pusto in teoretsko neobetavno stališče, da je neumnost zgolj privacija, pomanjkanje "umnosti". Vse do sedaj povedano pa bo v sklepnem delu v nekem smislu relativizirano in postavljeno v novo perspektivo z upoštevanjem lekcije, ki nam jo daje apofatična, negativna teologija.

Jan Peršič je učenec filozofije.