»Da bi se izognili očitku plagiatorstva, bi dejansko morali kot vir vseh izrazov, ki jih uporabljamo, pripoznati našega učitelja Clérambaulta.« Lacan v opombi k enemu svojih zgodnjih člankov oriše paradoks, ki zadeva to, čemur bo kasneje rekel diskurz univerze. Zakaj se v boju proti plagia- torstvu, ki danes tako obseda univerzo, da ta posega celo po računalniških programih, sposobnih detektiranja takšnih nečednosti, kaže resnica njenega diskurza? Znotraj univerzitetnega diskurza se moramo lotiti položaja vednosti na mestu gospodarja in ideala njenega domnevnega prenašanja, ki bi kot uresničen vodil prav v plagiatorstvo. Lacanov problem je tako, kako je možno psihoanalitično poučevanje, če (domnevno) prenašanje vednosti služi le ohranjanju gospostva in nas pravzaprav uči, kako ne vedeti.

Hkrati nas ta detekcija označevalca gospodarja ne sme zapeljati v anti-institucionalistične iluzije. Zakaj je namreč Lacan vztrajal pri predstavitvi pacientov svojim študentom? Lacan predlaga nekakšen anti-anti-institucionalizem, ki omogoči zaprečenemu subjektu, da iz pozicije neumnega delavca na spodnji strani enosmernega prenašanja vednosti preide na pozicijo učitelja, ki namesto in na mestu prenašanja proizvaja svojo vednost.

Lorenzo Chiesa je predavatelj na School of European Culture and Languages, University of Kent, Velika Britanija in gostujoči predavatelj na podiplomskem študiju Filozofskega inštituta ZRC SAZU in Univerze v Novi Gorici. Poleg številnih člankov o avtorjih kot so Jacques Lacan, Alain Badiou, Michel Foucault, Pier Paolo Pasolini, je objavil tudi dve knjigi: Artaud: Verso un corpo senza organi (Ombre Corte, 2001), Subjectivity and Otherness: A Philosophical Reading of Lacan (MIT Press, 2007) ter souredil zbornik The Italian Difference: Between Nihilism and Biopolitics (Re.press, 2009).