VII. letnik DPU
tema LJUBEZEN IN POLITIKA
sedmo predavanje

Krščanstvo se je pojavilo v I. st. n. š. v Palestini kot reformatorsko
gibanje znotraj judovstva, vendar po svojem nauku (postava ljubezni) in
pojmovanju Boga ter človekovega odnosa do njega predstavlja revolucionaren obrat na področju religije in morale, tako v odnosu do judaizma kot v odnosu do grško-rimske religioznosti in etike kot prevladujoče v tedanji civilizaciji. Prve krščanske skupnosti so se sicer razvile znotraj judovskih skupnosti v Palestini in judovski diaspori, a so se zaradi konflikta s tempeljsko oblastjo in strukturo judovske religije že v prvem stoletju svojega delovanja preusmerile v helenističen svet rimskega imperija. Tu je krščanstvo kljub zatiranju v dveh stoletjih postalo duhovna sila, ki je moralno preobrazila antično družbo, ki je tonila v družbeno in duhovno dekadenco. S tem je postalo tudi družbena sila in v začetku III. stol. tudi vodilna in nato uradna religija imperija. �e v procesu strukturiranja v trdno konfesionalno organizacijo je prihajalo do nasprotij med spontanimi skupnostmi, ki so uresničevale svojo vizijo krščanskih idealov, in episkopalno smerjo, ki je končno s silo zatrla tkim. heretična gibanja, kakor hitro je postala državna religija. Poslej se je napetost med ohranjanjem ideala religije ljubezni in med dogmatično in državi služečo cerkveno strukturo razreševala z inštitutom meniških redov. Cezaropapističen model Cerkve, ki Cerkev spreminja v inštitut oblasti in s tem v dogmatično strukturo, pa izziva znotraj krščanstva tudi nenehno razkolništvo in spremljajoči verski fundamentalizem.

P e t e r K o v a č i č P e r š i n je po izobrazbi teolog, slavist in
komparativist. �e od leta 1969 ureja Revijo 2000, ki nazorsko izhaja iz
personalizma in krščanskega socializma, v slovenskem prostoru se
navezuje zlasti na Kreka, Kocbeka in Mraka. Znan je po svojih kritičnih
stališčih do poskusov rekatolizacije v postsocializmu.

[b]Nasvidenje v naslednji revoluciji![eb]