Zgodovina t. i. »realno obstoječih socializmov« iz prejšnjega stoletja – predvsem tistih, v katerih delovanja kapitalističnih zakonov akumulacije in alokacije surovin niso zanikali niti režimski ideologi – nas streznitveno opozarja, da si moramo ponovno prilastiti Marxovo ločnico med kapitalizmom in socializmom, ki jo je postmarksovski marksizem 20. stoletja v veliki meri pozabil, če jo je sploh poznal. Ker je jasno, da nam niti v splošno ravnovesje zaprta neoklasična ekonomija, katere matematika v vsej svoji racionalni kompleksnosti ne zmore upoštevati preproste realnosti ekonomskih kriz, niti nekatere ultraliberalne veje heterodoksne ekonomije, katerih ugotovitve so relevantne zgolj za fantastične avanture brodolomca Robinzona, ne morejo pomagati razumeti elementarnih potez kapitalizma in njegove negacije, tj. socializma, bomo to storili s pomočjo Marxove kritike politične ekonomije.

S pomočjo njegove teorije vrednosti, ki priznava zgodovinsko specifičnost kapitalizma posebej in produkcijskih načinov nasploh ter razlaga družbene produkcijske odnose med ljudmi namesto odnosov med stvarmi oziroma odnosov ljudi do stvari (kar počne vulgarna ekonomija), bomo orisali določujoče značilnosti kapitalističnega produkcijskega načina. V nasprotju z nekaterimi eminentnimi marksisti, ki pojem blagovnega fetišizma odpravljajo kot odvečno metafiziko, in drugih komentatorjev, ki ta pojem obravnavajo predvsem kot subjektivno izkušnjo, tj. kot napačno zavest, bomo resneje raziskali Marxovo opažanje, da stvari v kapitalizmu živijo. Rečeno drugače, vprašali se bomo, kaj loči kapitalizem od ostalih družbeno-ekonomskih tvorb (pri čemer to ne more biti niti obstoj izkoriščevalskega razreda niti lastniško pravna forma zasebne lastnine). Na podlagi tega vprašanja (in Marxovih izrecnih zapisov) bomo razmišljali o socializmu kot humanistični negaciji kapitalistične negacije človeškosti.