[b]Andrej Kurillo: GREH IN POLITIKA. LEKCIJE "PURITANSKE REVOLUCIJE"[eb]

Biblija, beseda božja v domačem jeziku, po letu 1611 v avtorizirani verziji kralja Jakoba, je sredi 17. stoletja predstavljala temeljni tekst in ideološko osnovo britanskih družbenih prevratov, ki so jih nekateri zgodovinarji interpretirali kot "angleško revolucijo". Pravzaprav je bibliji pripadla prav takšna vloga, kakršno so v francoski revoluciji stoletje in pol kasneje igrala dela Montesquieuja, Voltairja in Rousseauja. čeprav so bili v istem obdobju postavljeni temelji politične teorije oziroma politične filozofije, kot jo poznamo danes, je tedanji družbeni imaginarij obvladovala metaforika greha, pokore in kazni, še zlasti v vrstah militantnih puritancev. Za politične aktiviste svetopisemske zgodbe niso pomenile le božjega razodetja, pač pa tudi interpretacijsko matriko sedanjosti ter ključ za razumevanje prihodnosti. V političnih zapletih in socialnih transformacijah so tako puritanski protagonisti v prvi vrsti videli konflikt med izpolnjevanjem božje volje in grehom kot pokorščino Satanu.

A radikalne zamisli pripadnikov verskih sekt, ki so skušali uresničiti Kraljestvo božje na zemlji, zgraditi Novi Jeruzalem oziroma v najmilejši različici tempelj božji očistiti papističnega poganstva, nikakor niso bile enoznačne. Apokaliptična pričakovanja in militantne zahteve po temeljiti prenovi družbe so številne ločine razumele po svoje. če je sicer prevladala različica kalvinizma, najbolj poznana v webrovski interpretaciji kot ideologija odpovedovanja, strogosti do samega sebe, discipline in vsesplošne sumničavosti do grešnih nagnjenj (alkohola, tobaka, iger na srečo ter seksualne razpuščenosti), je branje biblije, ki si jo je (v nasprotju z željami večine reformatorjev) vsakdo razlagal sam, spodbudilo tudi nastanek antinomičnih idej in gibanj, ki so življenjsko vodilo in celo pot do odrešenja videla prav v grehu.



Andrej Kurillo je podiplomski student zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani.