"Gandhijev diskurz je bil prežet z izjavami, v katerih je ljubezen postavljal v središče svoje politike nenasilja. V pozitivni obliki namreč zanj nenasilje pomeni, kot mnogokrat zapiše, 'največjo ljubezen, največje sočutje. ?e se ravnam po ahimsi, moram ljubiti svojega sovražnika.' Kako povezati ta diskurz z njegovim političnim delovanjem? Ali je sam vanj vpet skozi cinično distanco, ki ljubezen vpeljuje kot retoriko za indijske kmečke in delavske množice? Ali je meja Gandhijevega pojmovanja ljubezni v politiki krščanski tip zapovedi ljubezni? Ali je bila nasprotno prav v ljubezni tista moč, s katero je Gandhi na indijskem političnem prizorišču ob koncu prve svetovne vojne nepričakovano zgrabil politično pasivne indijske družbene sloje in jih dvignil v upor?
In nenazadnje: ali je Gandhijeva politična filozofija naivna, obsoletna in neprimerna za sodobne družbe in politično delovanje v družbah, v katerih naj bi v politiki štela racionalnost interesa ter moč vojske in kapitala?"

J a n e z K r e k je urednik in pisec spremne študije v zborniku [i]Gandhi in satjagraha[ei] (Problemi, Analecta), član uredniškega odbora [i]Problemov[ei] in predavatelj na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in Kopru. Njegova področja delovanja so politična in etična filozofija ter teorija vzgoje oziroma filozofija izobraževanja. Ukvarja se predvsem z vprašanji tolerance, človekovih pravic, državljanske vzgoje in nenasilja.