Tako kot vestern tudi partizanarica proizvaja in utrjuje mite, tke pripoved o formiranju skupnosti. Tako kot vestern je tudi partizanarica čvrsto zasajena v pejsaž konkretne pokrajine, zemlje, ki jo je treba ukrotiti ali osvoboditi. Nenazadnje tudi za vestern lahko obvelja Bellourjeva teza, s pomočjo katere smo začeli razmišljanje o klasičnem vesternu: Narediti partizanarico je vedno znova vstopiti v igro ponavljanja, vedno znova začeti z Zgodovino in s filmom po jugoslovansko.« In tako kot vestern je tudi partizanarico ob približno istem času doletela skoraj identična evolucija v bistvenem preskoku, ko se klasična oblika žanra (Bulaji?) po eni strani podvrže ideološkemu premisleku in začne brati kot revizija žanra (Pavlovi?), po drugi strani pa, tako kot italovestern, skrene v poudarjanje spektakelskih elementov in postane špaget (Krvavac).

Partizanarica 1: Igmanski marš

Mnogi komunizmu naklonjeni teoretiki (denimo Hobsbawm) imajo oktobrsko revolucijo za dogodek, ki je inavguriral (kratko) 20. stoletje, stoletje prevratov in revolucij kot (kot piše Badiou v Stoletju)
stoletje praktične izpolnitve revolucionarnih obljub iz 19. stoletja. A mogoča bi bila tudi drugačna periodizacija — druga polovica 19. in začetek 20. stoletja kot obdobje urbanih vstaj proletariata, ki svoja vrha doseže s pariško komuno in oktobrsko revolucijo, a se konča s  šangajsko vstajo in pokolom vstajnikov leta 1927. Posledična sprememba strategije kitajskih revolucionarjev postavi temelje povsem drugačni formi revolucionarnega boja, formi mobilne, deteritorializirane ljudske vojne, ki zaznamuje vse ostale revolucije 20. stoletja.

Med jugoslovanskimi partizanskimi filmi ta način bojevanja in njegovo vojaško učinkovitost ter politično prelomnost morda najbolje prikaže ravno Igmanski marš (Zdravko Šotra, 1983). V filmu je revolucionarna vojska v permanentnem gibanju in izvaja tisto, kar je vietnamski general Vo Ngujen Dzap imenoval ofenziven umik, konstantno manevriranje, ki z izogibanjem klasičnim bitkam in s sabotažami ter drugimi gverilskimi akcijami uničuje same pogoje za klasično, teritorialno vojskovanje. V filmu partizani nastopajo kot antimilitaristična vojska, vojska, ki sabotira logiko klasične vojne — kar ima tudi politične implikacije, ki revolucionarno politiko poženejo naprej od klasičnega, sovjetskega modela socializma.

V posebnostih partizanske revolucionarne politike (vključevanje najširših množic, vključevanje žensk, relativno egalitarna oziroma  tovariška organizacija vojske, ki nadomesti hierarhični »chain of command«  klasične državne vojske, intenzivno politično, kulturno in izobraževalno delo znotraj partizanov, vodenje vojne kot političnega boja proti  fašizmu in ne kot vojne proti nemški ali italijanski vojski ali narodu, ustanavljanje množično demokratičnih narodnoosvobodilnih svetov in odborov, tesna povezava z ljudstvom, ilegalno agitacijsko in  protiobveščevalno delo v mestih), ki so prisotne tudi v filmu, lahko  vidimo osnovna elementa kasnejše jugoslovanske poti v socializem, ki sta Jugoslavijo postavila v opozicijo s Sovjetsko zvezo, ki je med drugo svetovno vojno obujala nacionalni šovinizem ter po vojni (če ne že prej) uničila vse preostanke komunizma in nastopala kot ekspanzionistična  velesila. Jugoslovanska pot je bila drugačna — partizani so že med drugo svetovno vojno v svoji revolucionarni praksi spodnesli militaristično logiko vojne za teritorij, kar je socialistična Jugoslavija nadaljevala s politiko neuvrščenih, ki je bila zgodovinski poskus prelomiti z logiko velesil in njihovega imperializma. Obenem pa je bilo jugoslovansko samoupravljanje poskus ponoviti uspehe antimilitaristične revolucije v polju ekonomije, se pravi z delavsko participacijo spodnesti temelje kapitalistične ekonomije.

?e, kot piše Arrighi, zgodovina kapitalizma temelji na kombinaciji  (včasih izmenične in včasih hkratne) teritorialne in ekonomske ekspanzije, imperialističnih vojn in širjenja svobodnega trga ter
vladavine prava, nam zgodovinska izkušnja NOB in socialistične Jugoslavije kažeta, da je drugačna vojna, ekonomska in meddržavna politika mogoča.

Krožek vodi Primož Krašovec.

več:
http://www.retrovizor.si/november-2009/igmanski-mars