S filmom Crazy Thunder Road (Kuruizaki sand? r?do) se leta 1980 v marsičem prelomi in prične zgodovina japonskega filma zadnjih treh desetletij: diplomski film dvajsetletnega Soga Ishiija, pionirja distopičnega punk vala osemdesetih, takrat butne s svojo manično energijo, politično držo in popolnim pomanjkanjem tiste uglajene senzibilnosti, ki zaznamuje celo najbolj prekleta in brezvestna dela idejnih in estetskih predhodnikov, očakov takšne ali drugačne "eksploatacije" kot so denimo Seijun Suzuki, Kinji Fukasaku ali  kakšen Koji Wakamatsu.

Crazy Thunder Road je bajkerska odštevanka sestavljena iz strupenih neonskih luči, kontaminiranih tovarniških pejsažev, pokromanih motorjev, bliskajočih se britev, rožljajočih verig, naoljenih pričesk, brenčečih napevov kultnih zgodnjih japonskih punk bendov ... vse to skupaj drži sicer formulaični zaplet, ki vključuje vojno med rivalskimi bandami, naveličanega in preveč razmišljujočega vodjo (želi si prestopiti v "normalno" življenje) ter fašistično milico, ki jo je treba izbrisati z obličja sveta. Predvsem – in še bolj – pa je Crazy Thunder Road manifest Ishiijevega naredi-sam filmskega etosa, je tour de force hrupnega, umazanega, našpičenega, obešenjaškega, anarhoidnega, kinetičnega kina, je besnenje, uperjeno proti vsem in vsakomur, proti diktatu družbe, militarizmu, naciji, proti avtoritetam in filmskim konvencijam.

Nekje v velikem filmskem studiu Toei šefi zastrižejo z ušesi: Ishiijev film napihnejo na 35mm in pošljejo v kino. Ostalo je zgodovina: Crazy Thunder Road – še mnogo bolj pa Ishiijev naslednji in hkrati ultimativni film njegovega zgodnjega obdobja (preden ga pričnejo obsedati bolj metafizična vprašanja, ki omilijo rob njegovih kasnejših filmov), monumentalni motokultistični šus Burst City (Bakuretsu Toshi, 1982) – odpre vrata avtorjem kot so Shinya Tsukamoto, Kyoshi Kurosawa, Shinji Aoyama, Miike Takashi ...

In prav s tem pričetkom se Retrovizor tudi poslavlja: do jeseni, ko Gromka po oddihu ponovno odpira vrata.