1. Samovladanje in avantgarda

   Od petdesetih naprej sta, teoretsko in potencialno, v jugoslovanski družbi obstajali dve avantgardni instituciji in dva centra moči: komunistična partija in sistem samoupravljanja.

2. Ekonomski makroparametri in zunanja politika

   Predlog za periodizacijo zgodovine SFRJ: 1/ centralistična rekonstrukcija in izgradnja države (1945-1950); 2/ začetki samoupravljanja (1950-1957); 3/ prvi zadržki, nekaj širjenja samoupravljanja ob hkratni ohranitvi državnega nadzora nad investicijami (1957-1966); 4/ blokada samoupravljanja in vzpon birokracije/tehnokracije (1966-1978); 5/ krčenje vpliva in pomena SFRJ ko ta vse bolj postaja periferna in odvisna država v globalnem kapitalizmu (1979-1989).

3. Samoupravljanje vs. birokracija

   Kardelj o delavskih svetih. Kardelj o birokraciji in razredih.

   Vsi Kardeljevi akterji so kolektivni in neosebni, v njegovih tekstih ni razreda kot aktivnega subjekta, le abstraktne makroekonomske alegorične entitete: država, (socialistični!) kapital, (nediferenciirano) delovno ljudstvo in tehno-birokratska struktura.

4. Prepletanje ekonomske teorije in politike

   Ekonomska veda. Javno obveščanje.

   Nekaj osrednjih nerešenih vprašanj:

   1/ Kaj je delo in kaj produkcija, in, potemtakem, kaj je “distribucija glede na delo”? 2/ Kaj je družbeno-politična vloga in kakšni so psihološki stranski učinki blagovne produkcije in “kapitalskega razmerja” (Kardelj)? 3/ ?e domnevamo, da je temeljno planiranje glede smeri družbenega razvoja nujno za socializem, kdo in kako naj ga izvaja, kako naj se preizkuša in kako naj se o njem razpravlja in kako naj uprablja in omejuje trg? Koliko moči naj država ohrani da sploh lahko še ostane država?

   Socialistična politika in ekskurz o demokraciji.

   Marxovo ključno stališče o nujnosti transparentnosti družbenih odnosov v socializmu bi, če bi se uvedlo v jugoslovanski politiki, pomenilo kršenje dveh ogromnih mistifikacij – o iztrgovanju presežne vrednosti in o partijskem monopolu nad javnim obveščanjem in političnim odločanjem. A obe mistifikaciji sta ostali – lahko sumimo, da sta bili medsebojno povezani.

5. Zaključek

   Na kognitivni ravni je manjkala empirična analiza sociopolitične stratifikacije in zmožnost reflektirati osnovne teoretske probleme socialistične družbe. Na politični ravni decentralizaciji in samoupravljanju na ravni podjetja ni sledila demokratizacija centra moči, zaradi česar so se okrepile težnje po razpadu države.

Darko Suvin (r. 1930) je filozof in komparativist, ki je sprva poučeval na Univerzi v Zagrebu, nato pa je večino svoje akademske poti nadaljeval na Univerzi McGill v ZDA, kjer je sedaj zaslužni profesor. Dolga leta je bil urednik Science Fiction Studies, je avtor različnih pesniških zbirk in številnih teoretskih del, kot so Metamorphoses of Science Fiction, To Brecht and Beyond, Positions and Presuppositions in Science Fiction, Lessons of Japan, US Science Fiction and War/Militarism, Defined by a Hollow in Kje smo? Kam gremo? Za politično epistemologijo odrešitve (Založba Sophia, 2010).