V tranzicijo smo vstopili z dobro delujočim industrijskim izvoznim sektorjem. Razmerje izvoza do BDP je bilo že leta 1992 tako kot zatem še vse do vstopa v EU, z regionalno usmeritvijo, kakršna je v osnovi še danes. Ta sektor je bil produkt treh desetletij kompleksnih razvojnih politik tedanje oblasti. Tehnološki vrh gospodarstva – ne glede na nivo – potrebuje za svoje nujno nenehno spreminjanje za nujno nenehno napredovanje široko državno podporo (z jedrom v izobraževanju). Sama končna, producirajoča podjetja so samo del takega celovitega sistema.

Rezultati spreminjanja produktivne strukture v tranziciji so bili: velik razmah prej še zablokiranih (a) drobnega sektorja in (b) standardnih storitvenih panog (trgovine, komunikacij, delov prometa, gostinstva, financ) ter od leta 2006 naprej še gradbeništva. Ob dobrem delovanju industrije je agregatno gospodarsko rast v tranziciji dejansko poganjalo predvsem zapolnjevanje prej še nezapolnjenega prostora v tem »sektorju« - zgolj dopolnjevanje in zaokroževanje strukture znotraj starega tehnološkega horizonta, v večinoma tehnološko in tržno nezahtevnih panogah, usmerjenih večinoma k domačim kupcem.

Ko se je razmahnilo privatiziranje, se je razmahnilo pretežno v tem nezahtevnem sektorju. Ko je prehajala s časom ekonomska moč s prejšnjih »direktorjev« na lastnike, je prehajala s tehnološko in tržno intenzivnega industrijskega izvoznega sektorja v ta tehnološko in razvojno pasivni sektor. Nove ekonomske elite so vznikle iz tega sektorja, se množile in povezovale in ustvarjale omrežja, medsebojna, z bankami, s politiko. Stari »tehnološki« sektor in z njim povezana pravila obnašanja so bili pozabljeni (v žargonu časopisa Finance so postali navaden »izvozni lobi«). Tranzicijske politične elite, produkt nezrele začetniške demokracije, so se prilepile na to novo ekonomsko »bazo« (in seveda na svojo lastno v državnem kapitalu in državnih investicijah, lociranih prav tako v teh panogah).

Kam je šel – komu je bil namenjen – v teh razmerah denar iz zadolževanja? Skoraj v celoti v ta sektor: s posojili za širjenje podjetij, s posojili za privatiziranje, s posojili, ki so financirala povpraševanje (stanovanjska posojila, državni in občinski infrastrukturni projekti itd.). V tem valu je večina panog tega sektorja že povsem presegla meje, ki so v agregatni produktivni strukturi za njih še normalne in vzdržne (saj, npr., že presegajo primerljive deleže v skupni dodani vrednosti v razvitih evropskih ekonomijah). Stvarno, tj. brez nenehnega nadaljnjega doziranja kredita, je postala večina teh panog že predimenzionirana, kaj šele, da bi imela potencial dobre rasti."

Franček Drenovec, rojen leta 1951 v Ljubljani, diplomiral leta 1975 na Ekonomski fakulteti v Ljubljani; najprej zamenjal nekaj služb, od leta 1988 naprej pa zaposlen v Banki Slovenije, nazadnje kot analitik svetovalec v Analitsko raziskovalnem centru. Vsa mnenja in stališča, ki jih bom predstavil, so izključno moja lastna in ne odražajo v ničemer mnenj in stališč mojega delodajalca.