Svetovne gospodarske krize niso povzročili toksični papirji, le sprožili so jo. Nastajala je nekaj desetletij z vztrajnimi prerazdelitvami BDP v korist kapitala in na škodo dela, z nebrzdano rastjo finančnega sektorja in novih finančnih produktov, s seljenjem proizvodnje na »Kitajsko« in ustvarjanjem povpraševanja s krediti. Evropska komisija je s svojo neoliberalno ideologijo, priseganjem na koristi globalizacije in ustvarjanjem »družbe znanja« v Lizbonskih strategijah uničila evropsko industrijo in naredila Evropo povsem odvisno od svetovnih gospodarskih dogajanj; zdaj pa z enako usmeritvijo poskuša reševati probleme, ki jih je ustvarila. Najbolj izrazito se to kaže v »zlatem fiskalnem pravilu«, ki ga je vsilila malone vsem članicam EU.

Nastajanje slovenske krize je podobno, le da je finančno poglabljanje prevzela nebrzdana rast kreditov, ki je omogočila nastajanje nepremičninskega in borznega balona; država pa je v hazarderskem podvigu sodelovala s spodbujanjem gospodarske aktivnosti v razdobju, ko bi bilo povpraševanje prav zavirati. V krizo smo zato vstopili z neravnotežji; visoko kreditno zasvojenostjo podjetij, veliko zadolženostjo bank in »socialdemokratsko« vlado, ki je verjela v neoliberalne rešitve in v popolno pokorščino evropski birokraciji.

Zdaj smo dobili vlado, ki verjame v rešitve s predkeynesiansko ekonomsko politiko in v necikličnost izravnanega proračuna in ki z ihto uveljavlja nespametno ekonomsko politiko EU. Vse bolj kaže, da bo kriza končana, ko se bomo nanjo navadili.

Dr. Jože Mencinger je ekonomist in predavatelj na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.