V temle politično vročičnem decembru uvajamo nov, živahen gromki program. Njegov naziv, Café Cornelius Cardew širši javnosti ne pove kaj dosti. A si priznajmo, da se že sliši spodbudno - CCC naj bo tisti ts-ts-ts, ki nagovarja in poživlja klubske pretenzije, klubsko željo "stare", pa s tem nikakor ne zastarele šole. Izbira osebe Corneliusa Cardewa za klubskega patrona v teh večerih ni od muh in ni naključje. Cornelius Cardew (1936-81) je bil izjemen angleški skladatelj, politik, učitelj in mislec, ki je v svojem prekratkem življenju naredil velikanski preskok - kot avantgardist in eksperimentator (čelist in pianist) se je sredi 60. let najprej pridružil slavni improvizatorski družbi AMM, zatem osnoval Scratch Orchestra in se v silovitem boju proti elitizmu, okostenelosti in zaprtosti "sodobne klasične glasbe" navsezadnje podal k realizaciji socialnih glasbenih programov ("people's liberation music"), ki jim v novejši glasbeni zgodovini ni para. Amaterji, amaterke, navadni ljudje z ulice so z glasom, stasom in inštrumenti študirali in izvajali njegovo epohalno delo The Great Learning (po Konfuciju) in druge direktne kompozicije, ki so odkrito nagovarjale angleški delavski razred in obsojale razredne razlike. V zadnjih letih svojega življenja se je Cardew oprijel hard-line politike in aktivizma - ne le da je med štipendiranim bivanjem v Berlinu leta 1973 nesebično pomagal pri zbiranju sredstev za otroško kliniko, pozneje s kolegi priredil več dobrodelnih koncertov za stavkajoče rudarje ... Kot komunist in predan član Angleške komunistične partije je bil naposled izvoljen celo v centralni komite Revolutionary Communist Party of Britain (Marxist-Leninist). Njegove politične zamisli so bile očitno preradikalne, njegova muzika na ulici premoteča - 13. decembra 1981 ga je v Londonu do smrti zbil avto. Voznika niso našli nikdar. Številni sotrudniki in glasbeni tovariši nikakor ne izključujejo, da ga ni dala umoriti vsemogočna britanska tajna služba MI5.
http://en.wikipedia.org/wiki/Cornelius_Cardew

Sicer pa v Caféju Cornelius Cardew najprej a) z izbranim filmom (s področja glasbe in zvoka), potem b) z izbranimi muzikami izvirnih in razgledanih sukalcev, sukalk. SprošÄeno, pogumno, družabno, poučno!

Gromki klubski prostor in plakat zmerom posebej, zmerom drugače opremita d&L.

Nico Icon - A Graceful Fall
režija Susanne Ofteringer, ZDA/Nemčija 1995, 70'
http://en.wikipedia.org/wiki/Nico
http://altmusic.about.com/od/dvds/fr/nico-icon.htm

Naslov tega izjemnega dela je precej ironičen - nikakor ne gre za kakšno študijo s področja ikonografije, saj režiserka ne uporablja uveljavljenih zvitih, mainstream filmskih prijemov za potrjevanje "genija", kaj šele, da bi gledali kakšno nekrofilno gesto. Gre prejkone za kritičen pogled, kako se pravzaprav ustvarja mitologija slavne osebe. Susanne Ofteringer je namreč precej neprizanesljiva, za burno kariero Christe Päffgen (1938-88), bolj znane kot Nico, ne išÄe nikakršnih opravičil - pogosto ikonizirano osebo namreč kamera najde tudi povsem prazno, nezainteresirano, pred nami se razgali kot zombie, ki ni več ne ljubljen ne seksi. Nemška pevka, tekstopiska, glasbenica, model z modne piste in igralka je v šestdesetih zablestela kot Warholova superzvezdnica, se vehementno pridružila rock bendu The Velvet Underground, zatem izživela brez števila drugih ženskih pojavnosti, predvsem pa na lepem ni zmogla več poskrbeti zase. V svojem polstoletnem življenju je bila pač vse od najstniške lepotičke, ikone do džankice in prezgodaj ostarele, nesrečne vešÄe.