Robert Bobnič gosti Mateja Rudolfa - ta končuje magisterij kulturologije, soustvarja različne teoretske bralne krožke, občasno kaj sodeluje/ali objavi na Radiu Študent, za preživetje pa že več let vrtnari po ljubljanskih vrtovih. Prav prostori urbanih vrtov in urbanih zelenih površin bodo tudi izhodiščna tema pogovora.

Širša razlaga:

AKC Metelkova je dobesedno vkopana med procese gentrifikacije - lahko bi celo rekli, da je Metelkova že "kot taka" en sam zgled, enkraten predmet preiskave o gentrifikaciji, postavljen v fokus z zelo "čutno nazorno" osvetljavo. AKC Metelkova namreč živi in deluje sredi posegov, ki so tako zaverovani v profit, ekonomijo in eno in edino zveličavno (kulturno) dimenzijo, da sploh ne zaznajo več niti zgodovinsko utemeljene težnje po avtonomiji, po samostojnem odločanju, ne zanima jih močan in argumentiran dvom o brutalnih posegih, o njihovih učinkih na prebivalstvo. Zaradi "drugačnosti" (nova družbena-, recimo raje: nova politična gibanja s konca osemdesetih) je AKC Metelkova sploh nastal, zaradi nje se je Mreža za Metelkova že leta 1990 zavezala k prostorskim težnjam in jeseni leta 1993 v zapuščeni vojašnici naposled prevzela zaželene - in že prej nekoč obljubljene - prostore v upravljanje. 

Gentrifikacija? Ta pomeni (tudi) procese discipliniranja neodvisnih, upravljanje z njihovimi dosežki, betoniranje neoliberalne vladavine; ustvarjanje vtisa o "nenehni sedanjosti"; malikovanje profita (finančnega ali simbolnega); nonšalantno in brezskrupulozno idejno in materialno ropanje po prostorih, kjer je zaznati močan in izrazit kulturni in socialni kapital. Gentrifikacija ni nič drugega kot psihotična želja po nenehnem "izboljševanju", izrednem PRu, njene ambicije so zaprte, javnosti zabrisane strukture, privatizacija oziroma "javno-zasebna partnerstva" so predstavljena kot edine obstoječe opcije), akterji zahtevajo vertikalne strukture, hierarhično ali celo vnaprejšnje odločanje mimo sestankov; navsezadnje zahtevajo tudi močan outsourcing (jasno - brez upoštevanja in poudarjanja referenc najete delovne sile), "svoje" delavke in delavce pa izkoristijo za slaba plačila in slepo lojalnost, ki v skrajni fazi ni nič drugega kot lojalnost neki prazni formi - lojalnost neskončnemu gobezdalu in prodajalcu izdelkov.

V oči bijoča zgleda za gentrifikacijo sta prav v naši neposredni soseščini: Tik zatem, ko AKC Metelkova mukoma in po hudih dvajsetletnih bitkah doseže svetovno slavo na področju samoupravnega organiziranja kulture in kulturnega življenja, se najdejo subjekti z muzejskega področja - in namesto da bi subjekti z muzejskega področja našli svoje lastno ime, svoje lastno označevalno podjetje, si nonšalantno prisvojijo "tržno znamko" Metelkova. Toda slednja je bila izbojevana v "krvi, znoju in solzah", ne pa med nekim navadnim sestankom v udobnih, varnih razmerah. Mar nam to govori tudi o "notranji naravi" muzejskega bitja? Mar gre samo za eksces, tipično slovensko zgodbo o zlobnem sosedu, tokrat pač preoblečenem v uradnike, uradnice z Maistrove?

Naslednja tenzija je še bolj prefrigana, po novem jo je razbrati v urejanju areala Tabor, kamor geografsko sodi tudi naš AKC. Seveda ni nič narobe s tem, da si soseska zaželi v svoji bližini "kulturnih posebnosti", stvar pa se zelo zaplete v momentu, ko se za to "urejanje" najamejo strokovnjaki, ki skušajo območje uniformirati, porezati vse robove. Še prej kajpak pokradejo od alternative, kar se pokrasti da - za zdaj samo ideje in nazive. Kaj pa pokradejo v naslednji fazi? Takšne pretenzije ima, denimo, Inštitut za politike prostora - vertikalno organizirana "skupnost", kakršna seveda že po svoji visokostni formi ne more opaziti "neštevnih" (Badiou), torej vseh nas, ki smo organizirani horizontalno in ki se zavedamo, da je naša avtonomija tudi plačilo dolga do 50-60 let starih bojev "ljubljanske alternative". 

Danes nahajamo v bližnjem okolju številne razprave, simpozije in konference na temo gentrifikacije, uniformnosti v širšem smislu, kar vsekakor daje slutiti, da je tema par excellence primerna  za obravnavo. Še več, tema je za obravnavo naravnost nujna.

V klubu Gromka smo se odločili za obliko "talk-showa", kar pomeni, da na temo ne bomo razpravljali ali prirejali panelov, predavanj, simpozijev ... pač pa bomo skoz direktna vprašanja in v "poljudnoznanstvenem" diskurzu znanstvena dognanja oziroma argumente sogovornikov, sogovornic postavili neposredno pred javnost. Seveda se nam ni ukvarjati zgolj in samo z Metelkovo, pač pa bomo skušali najti produktiven uvid v širšo problematiko. To pomeni, da je naš namen tudi teoretski - v najžlahtnejšem pomenu. Rabi nam municija, rabi nam zrak ... Mikrofon bo zmerom na voljo tudi občinstvu.

Pogovore izmenjaje vsakih štirinajst dni vodita Miha Zadnikar, član kolektiva kluba Gromka, in Robert Bobnič, urednik redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent. Sežejo tako na akademsko prizorišče kakor na "sceno" in marsikam vmes.