on: Miha Pohar

ona: Nina Miri Zalar

 

režija: Nina Miri Zalar, Miha Pohar

produkcija: Nina Miri Zalar, Miha Pohar

prevod: Miha Pohar

luč & zvok: Peter Mlakar, Luka Štrubelj

glasovi: Aljoša Bregar, Hana Cirman, Nina Križaj, Nina Popović, Sašo Puljarević, Dino Turkić, Goran Završnik, Gorazd Žilavec

snemanje glasov: Goran Lorencin, Goran Završnik

 

Matei Vişniec (1956) je romunski dramatik, pesnik in pisatelj, ki od leta 1987 živi v Franciji, ustvarja predvsem v francoskem jeziku in je danes tudi francoski državljan. Pri nas sicer povsem neznani avtor – ne samo da gre za prvi prevod v slovenščino, v slovenskih knjižnicah sploh ni nobenega izvoda njegovih del – je v tujini poznan predvsem po svojih dramah. Več kot dvajset njegovih del so uprizorili samo v francoskih gledališčih, njegove igre pa so našle pot na oder na Hrvaškem, Portugalskem, Danskem, Finskem, v Srbiji, Makedoniji, Švici, Veliki Britaniji, Španiji, Turčiji, prodrl je tudi v Iran, Brazilijo, Argentino, ZDA in Kanado, v Romuniji pa je po padcu komunizma postal eden izmed najbolj igranih domačih avtorjev. V svojih delih se zgleduje po Kafki, Čehovem, Borgesu in Beckettu.

 

Zgodba o pandah – s celim naslovom Zgodba o pandah, pripoveduje jo saksofonist, ki ima ljubico v Frankfurtu (L'Histoire des ours Panda raconté par un saxophoniste qui a une petite amie à Francfort), ki je nastala leta 1998 – je težko opredeljiv tekst; morda bi ga lahko opisali kot poetično dramo z grotesknimi in absurdnimi elementi. Zgodba je na prvi pogled preprosta in spominja na zasnovo romantične komedije. Moški se po prekrokani noči, katere se sploh ne spomni, zbudi ob prelepem dekletu, ki sprva sicer nima namena ostati dalj časa, a on jo pregovori, naj se vrne še za devet noči. Začne se romanca, ki na odru ustvari povsem svoj svet, v katerem se v različnih oblikah ponavlja motiv soočanja z odsotnostjo drugega.

 

Gre za domiselno besedilo, bogato z izvirnimi metaforami, ki ustvarjajo rahlo otožno ozračje, predvsem pa omogočajo raznovrstne interpretacije – med drugim že naslova, saj se pande v drami seveda ne pojavijo, prej služijo kot simbol. Dogajanje na odru prežema tančica skrivnosti: gledalec je izzvan z mnogimi namigi, ki se pojavljajo od samega začetka predstave in se kopičijo proti koncu, ki je morda presenetljiv, a v retrospektivi tudi pričakovan, saj zaključek poveže vse konce in kraje v smiselno enoto.