PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA

torek, 5. april 2005

21:30 - Torkovi literarni večeri
Literarni ve?er z avtorji LUD Literatura

Svojo poezijo bodo predstavili [b]Tone Škrjanec, Taja Kramberger ter Miklavž Komelj[eb].

[b]TAJA KRAMBERGER: AMETNI INDIGO (2004)[eb]
»Strukturo naslova odraža tudi zgradba knjige, ki sestoji iz pesmi in pesemskih ciklov, razporejenih znotraj dveh delov ameta in Indiga. Slednjega uvaja cikel pesmi, ki z uvodnim verzom /Ljudje, ki se želijo ljubiti z menoj – po branju/ nehote prikliče v spomin številna mesta iz prejšnji zbirk T. Kramberger, zlasti tista iz Marcipana (1997), njenega prvenca, ki je zbudil pozornost med drugim tudi po vehementno v svet obrnjeni, namerno izpostavljeni samozavestni drži pesniškega jaza […]. V lirskem jazu ametnega indiga se nadaljuje proces – začel se je že v zbirki Spregovori morje (1999) – ko se sprva še dokaj monološka naravnanost pesniškega jaza postopoma, vendar premišljeno in odločno preusmerja k drugemu in postaja zmeraj bolj dialoška […]. Poleg tega se besedila pričujoče zbirke razlikujejo od besedil prejšnjih zbirk tudi po tem, da tu ne gre za več za suvereno in samovoljno rekonstrukcijo stvarnosti, ki je ena od značilnih potez Marcipana, niti za evokacijo kakršnega koli poseganja po transcendenci, četudi fragmentarni, zaznavni v zbirki Spregovori morje, gre namreč bolj za dopuščanje stvari samih po sebi, takšnih, kot pač so. […] V pesniških besedilih ametnega indiga je namreč mreža izvirnih pesniških figur tako premišljeno prepletena z občimi mesti […], da se zdi, kot da ni mesta za naključje, ki ima pri nastajanju sodobnih slovenskih pesniških besedil vse prepogosto preveč pomembno vlogo.«
(Jelka Kernev Štrajn, Književni listi, priloga Dela)

[b]Taja Kramberger[eb], rojena v Ljubljani 1970. Otroštvo in del osnovne šole v Kopru. Leta 1981 selitev v Ljubljano. tudij zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (vzporedno tudi 4 letniki arheologije). Podiplomski študij zgodovinske antropologije. Več štipendij v Parizu in Budimpešti. Odgovorna urednica večjezične mednarodne znanstvene revije Monitor ZSA – Revija za zgodovinsko, socialno in druge antropologije. Objavlja eseje in znanstvene članke. Polovična zaposlitev na Fakulteti za humanistične študije v Kopru.
Objave poezije v različnih literarnih revijah in antologijah v Sloveniji in zunaj nje, prek 90 branj v Sloveniji in v tujini (Italija, Avstrija, Madžarska, Anglija idr.). Knjige poezije: Marcipan (MK, 1997), Spregovori morje, (MK, 1999), Protitok / GegenstrA¶mung (Edition ThanhA¤user, 2002), ametni indigo (Literatura, 2004). Tik pred izidom je večjezična zbirka Mobilizacije. Leta 2002 umetniška voditeljica in koordinatorica 4. mednarodne pesniško-prevajalske delavnice Različni jeziki / Linguaggi di-versi, ki se je je udeležilo 22 pesnikov in prevajalcev iz 10 držav (na spletni strani: http://pdkw.fdv.uni–lj.si/mppd/ ) in katere publikacija je izšla lani pri Založbi Libris v Kopru. Delavnica že šesto leto potuje po Evropi in se bo septembra letos ustavila v Waxenbergu v Avstriji blizu češke meje. Prevaja literarne tekste iz angleščine, francoščine, italijanščine in španščine.


[b]MIKLAV KOMELJ: ROSA (2002)[eb]
»?e se je Miklavž Komelj v prvi knjigi, Luč delfina, realiziral in iskal svojo podobo skozi grajenje in izrabljanje sonetov, rim in skozi zrcalno podobo obraza Smrti in če je v drugi knjigi, Jantar časa, izrisoval robove »nepreštevne dvojine« ter ljubezenske rasti, je v Rosi, tretji zbirki, lirski subjekt opazno drugje na ontološki in poetični spirali. Pesmi že po zunanji formi niso ujete v takšno skladnost kot doslej: nekatere so izjemno kratke, druge pa obsežno dolge. Jezik je opazno bolj zrel, izbrušen. Kljub ponovitvam, vzneseni pesniški dikciji, ki se skoraj približuje patosu in ki smo je vajeni že iz prejšnjih pesmi, ter vzklikom, vnaša zrelejši Komelj v svoje zapisovanje – saj že v Jantarju časa zapiše, da se pesem ne da več pisati, ampak le zapisovati – jezikovne prvine iz mitološkega, duhovnega, umetnostnozgodovinskega in pesniškega sveta. Melodiji posvečene lirike pa prilije še melodijo govora, tudi monologa, ter natrganih upesnjenih oziroma ubesedenih struktur.
Tenkočutne duhovno-eksistencialne pesmi Rose so iz prostorij in svetov, kjer domujejo konji, pesniki, junaki, poezija kot prostor izrekanja. V črke ulovljene za ta svet intenzivne misli, ki so bolj onkraj kot tu, so kot odgovor objektu, ki ga aktivira k zapisovanju, naj bo to sveti tekst, pesem ali poezija Nervala, Pessoe, Detele, Pounda ... ali pa izkustvo in spoznanje. Zarisovanje teoretskega diskurza je pri Komelju le afirmacija za izrekanje filozofsko neulovljive ostrine poezije in njeno približevanje. Vseskozi, tako v prejšnjih zbirkah kot v zadnji objavljeni, pesnik izraža skozi pesmi vzvišen, posvečen odnos do poezije, kot bi pisal v stanju transa. Religioznim in pesniškim motivom literarnih velikanov pa Komelj v Rosi pridaja še zelo individualna in zelo osebna izkustva kot momente, ki naj bi pesem spuščali na zemljo, a jo hkrati tudi dvigajo v njegovo prepoznavno polje poetičnosti, ki vzleta od emanacije, mistike, brez izrabljanja besed. Podoba pesniških besed se transformira v filozofsko ali vidčevo izrekanje.«
(Petra Koršič, Radio Študent)


[b]Miklavž Komelj[eb] (1973) je pesnik, prevajalec, magister
in doktor umetnostne zgodovine, svobodni umetnik. Objavil je tri pesniške zbirke: Luč delfina (1991), Jantar časa (199), Rosa (2002); v kratkem pričakuje izid četrte, naslovljene Hipodrom. Njegova poezija je prevedena v tuje jezike; omenimo prevod Rose v poljščino, delo Adama Wiedemanna. Izbor njegovih pesmi je objavljen tudi v Ten Slovenian poets of the nineties; v Antologiji mlade slovenske poezije 1990–2003: Mi se vrnemo zvečer avtorja Matevža Kosa. Komelj tudi prevaja, mdr. GA©rarda de Nervala, Ezro Pounda, Pabla Nerudo, Fernanda Pessoo (Mornar: statična drama v eni sliki; LUD Šerpa, 2003), Piera Paola Pasolinija. Piše in objavlja tudi umentostnozgodovinske eseje, znanstvene razprave. Njegova magistrska naloga iz leta 1999 nosi naslov Izrekanje ljubezni v italijanski umetnosti od staufovskega časa do črne smrti; doktorska disertacija iz leta 2002 pa je naslovljena Pomeni narave v toskanskem slikarstvu prve polovice štirinajstega stoletja. Ukvarja se s sodobno umetnostjo, tudi slovensko, rusko avantgardo idr., je pisec številnih spremnih besed h knjigam in avtor obsežnejših člankov v revijalnih objavah. Pri Hyperionu v Kopru bo v kratkem izšla knjiga Jure Detela: Zapisi o umetnosti, ki jo je Komelj uredil in ji napisal spremno besedo.

[b]TONE ŠKRJANEC: BAKER (2004)[eb]
»Škrjančevi poeziji se dogaja, da ji prisojajo prozno naravo oziroma jo imajo za nekakšne pesmi v prozi. Plavajoča lahkotnost, ki jo zastopa, je v precejšnjem nasprotju z več tokovi, najprej z visokim modernizmom krutih in natančnih eksistencialnih oblik tipa Zajc ali Grafenauer, tako tudi z blazirano besedno bravuroznostjo prve polovice devetdesetih let tipa Debeljak, Kramberger ali Šteger ali z gosto tkano asociativno odtrganostjo tipa Šalamun, Medved ali Svetina. Škrjanec piše z umirjeno odmaknjenostjo in značilno »kudovsko« domačno halucinatornostjo. S tem daje glas tipičnemu mestnemu ozračju in znamenje času. Njegova najnovejša zbirka pa se že poskuša odmakniti od časovnosti svojega znamenja v večjo abstraktnost, s tem pa tudi teži k specifičnemu izglajevanju svojih postopkov, ki postajajo abstraktnejši. […] Pri Škrjancu […] bi lahko govoril o poetiki počasnosti. Njen osnovni zakon je minimalni poseg jezika v podobo, kajti pretiran napor bi jo lahko ugonobil. […] Škrjančev artizem je igriv, predvsem pa nevsiljiv, saj njegovi logično-semantični preobrati, pobrani iz vsakdanjega govora izza kuhinjskih loncev, zvenijo popolnoma naravno, kot da se le za plast, čisto nevidno, odmikajo od resničnega časa […]. Zdi se, da tu poezija mnogokrat funkcionira prek emblemov, v tem pa je neločljivo povezana s svojimi rokerskimi, bitniškimi in sploh uličnimi gibanji.«
(Barbara Pogačnik, Literatura)

[b]Tone Škrjanec[eb] se je rodil v Ljubljani leta 1953. Končal gimnazijo in diplomiral iz sociologije na nekdanji ljubljanski Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Po krajšem službovanju v prosveti je bil skoraj deset let zaposlen kot novinar v Titovih zavodih Litostroj. Od tedaj je aktiven v KUD-u Franceta Prešerna kot koordinator programa in organizator pesniških prireditev ter vodja ljubljanskega festivala poezije Trnovski terceti.
Pesnik in prevajalec. Prevaja predvsem sodobno ameriško literaturo (Paul Bowles, William S. Burroughs, Charles Bukowski, Gary Snyder, Frank O'Hara, Timothy Liu), pa tudi iz hrvaškega in srbskega jezika. Leta 1997 izda zbirko pesmi Blues zamaha (Kud France Prešeren), leta 1999 zbirko haikujev Sonce na kolenu (Društvo Apokalipsa), ob koncu leta 2001 zbirko Pagode na veter, avgusta 2002 je izšla njegova knjiga pesmi z naslovom Noži (LUD Literatura), spomladi 2004 pa še zbirko Baker (LUD Šerpa). Leta 2003 izide plošča poezije z glasbo z naslovom Košček hrupa in ščepec soli – ploščo izda skupina ljubljanskih pesnikov (?učnik, Podlogar, Vrečar, Mozetič, Škrjanec) v sodelovanju z različnimi glasbeniki; v sodelovanju z glasbenikom Janijem Mujičem nastopa Tone Škrjanec na plošči s petimi pesmimi.
 



« nazaj


MESSAGE TO OUR VISITORS
We don't care who you are, or what ethnic, religious or other identity status you represent, we are all red on the inside. However, if you come to Gromka and show no respect to the people (fellow visi...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz