V Mali šoli bo tokrat predavala francoska ekonomistka, lacanovka [b]Corinne Maier[eb], avtorica v Franciji zelo odmevne knjige [b]Bonjour paresse [Dober dan, lenoba] ali O umetnosti in potrebi, da bi v podjetju delali čim manj[eb].

Avtorica bo v francošÄini (z organiziranim prevodom v slovenšÄino) predavala in se pogovarjala o položaju srednjega razreda v podjetniški in uradniški hierarhiji.

Predavanje smo pripravili na predlog in v sodelovanju z založbo Orbis. Dodatne informacije o knjigi na [L]http://www.orbis.si[EL] in [L]http://www.PoslovneUspesnice.com[EL]

[b]Corinne Maier
Dober dan, lenoba
O umetnosti in potrebi, da v podjetju delamo čim manj[eb]

"Nekega dne sem med sestankom izjavila, da mi gre na živce, da hodim v službo samo zato, da imamo potem doma kaj skuhati: nastala je petnajst sekund dolga smrtna tišina."
[b]--Corinne Maier[eb]

Maierjeva v svojih opisih njenega podjetniškega okolja pripelje bralca do spontanega vzklika: Saj to je podobno kot v našem podjetju!
[b]--Financial Times[eb]

[b]Dober dan, lenoba[eb] je postala dogodek jeseni v knjigarnah po širni Franciji. Pamflet, duhovit in lahek za branje, ki je demoraliziral francoske uslužbence.
[b]--Liberation[eb]

Corinne Maier, avtorica knjige [b]Dober dan, lenoba[eb], neke vrste zabušantskega manifesta, je čez noč postala antikulturna junakinja, ki je opogumila uslužbence po vsej državi, da sprejmejo njeno strategijo "aktivne nedejavnosti".
[b]--The New York Times[eb]

Knjiga francoske ekonomistke Corinne Maier je med francoskim uradništvom odjeknila kot svojčas Komunistični manifest med delavstvom ... Končno je kdo napisal nekaj za normalne ljudi, ki jih delo dolgočasi in jim je poleg tega še naporno ...
[b]--Marta Štos, Jutarnji list[eb]

"Takrat bom najverjetneje na počitnicah. Poslala sem jim kopijo moje rezervacije za vlak in trajekt, da dokažem resničnost mojih trditev."
--[b]Corinne Maier[eb], potem ko je zvedela, da jo bo avgusta obravnavala disciplinska komisija v podjetju.



[b]Dober dan, lenoba
Brezdelnežev novo berilo[eb]

Sedite poleg idiota, sovražite kanclijsko dobrodušnost in si želite nekam pobegniti. Dolgčas vas poneumlja, ko pa zaslišite korake na hodniku, se pretvarjate, da delate. Na stranišÄe hodite s časopisom. Vaše napredovanje se je ustavilo, zaposlitev je negotova, najbolj nesposobni ljudje pa so napredovali tja, kjer lahko naredijo najmanj škode: v vodstvo.

Podlegate žargonu, upoštevate izraze, kot so poslovna kultura in oksimoron ter vam je žal, ker niste zbrali dovolj poguma, da bi dali odpoved. Če se v tem opisu prepoznate: pozor, prihaja pomoč.

[b]Dober dan, lenoba[eb] je poziv srednjemu vodstvenemu sloju tega sveta, naj se vzdigne in zmeče proč prenosne račnalnike, organigrame in izjave o poslanstvu.

Avtorica [b]Corinne Maier[eb] dela kot ekonomistka v državnem podjetju za distribucijo elektrike – EDF in je poosebljen anarhistični protistrup za vodstvene kadre, ki bi radi z novimi prijemi na vsak način zvišali storilnost. [b]Dober dan, lenoba[eb] je biblija lenuhov, priročnik za tiste, ki so posvetili svoje poklicno življenje predvsem iskanju brezdelja. Delo se lepo ujema s francosko napol socialistično delovno etiko, ki jo zdaj spodbuja še uvajanje petintrideseturnega delovnega tedna.

Maierjeva v svojih opisih njenega podjetniškega okolja pripelje bralca do spontanega vzklika: Saj to je podobno kot v našem podjetju!

Corinne Maier (40), mati dveh otrok, psihoanalitikinja in ekonomistka je doslej napisala osem knjig, med njimi nekaj del o Jacquesu Lacanu, knjigo o generalu De Gaullu in nemški okupaciji Francije in knjigo o Pasteurju.

Zaposlena je na oddelku za raziskave in razvoj v državnem podjetju za proizvodnjo in distribucijo električne energije. Ko je lani objavila delo [b]Dober dan, lenoba ali O umetnosti in potrebi, da na delovnem mestu naredimo čim manj[eb], se ji niti sanjalo ni, da bo izzvala vrsto nasprotujočih si odzivov v javnosti.

Mnogi so jo obtožili, da "pljuva v lastno skledo", uprava podjetja pa je zoper njo uvedla disciplnski postopek. Na njeno srečo so jo v bran vzeli sindikati in vplivni francoski dnevnik [i]Le Monde[ei] - ta se je o primeru razpisal na prvi strani.

Vse to in aktualna tema je pripomoglo, da je [i]Dober dan, lenoba[ei] prišla na vrh najbolj prodajanih knjiga v Franciji, v svetovnih medijih pa je postala tema živahnih razprav.

Knjigo so prevedli že v 24 jezikov.

Sedite poleg idiota, sovražite kanclijsko dobrodušnost in si želite nekam pobegniti. Dolgčas vas poneumlja, ko pa zaslišite korake na hodniku se pretvarjate da delate. Na stranišÄe hodite s časopisom. Vaše napredovanje se je ustavilo, zaposlitev je negotova, najbolj nesposobni ljudje pa so napredovali tja kjer lahko naredijo najmanj škode: v vodstvo.

Podlegate žargonu, upoštevate izraze kot so poslovna kultura in oksimoron ter vam je žal, ker niste zbrali dovolj poguma da bi dali odpoved. Če se v tem opisu prepoznate, pozor, prihaja pomoč.

Knjiga, ki je napol pamflet, napol pa esej, je priročnik za tiste, ki so posvetili svoje poklicno življenje predvsem iskanju brezdelja. Delo odlično sovpada s francosko delovno etiko, ki jo je nazadnje oslabilo uvajanje petintrideseturnega delovnega tedna.

Nekatera poglavja nosijo zares uničujoče naslove npr.: "Podjetniška kultura, k ... jo gleda", "Kreteni, ki vam stojijo ob strani", "Najlepše sleparije" in "Zakaj te nič ne stane, če izprežeš", ki dajejo ton celi knjigi. Maierjeva v svojih opisih podjetniškega okolja pripelje bralca do spontanega vzklika: Saj to je podobno kot pri nas!
Avtorica pravi, da je zdaj čas, da vsi sužnji, ki se prodajajo za plačo, udarijo nazaj. "Podjetje vam ne želi dobro in ne spoštuje vaših osebnih vrednot. Ta knjiga pa vam bo pomagala izkoristiti podjetje bolj kot kateri drug nasvet. Razložila vam bo, zakaj je v vašem interesu, da delate čim manj in kako lahko spodkopljete sistem od znotraj, ne da bo to kdo opazil."

V Franciji to mnogi že počno. Po raziskavi Gallupovega inštituta, ki je navedena v knjigi, kar 17% francoskih šefov že zdaj priznava, da so aktivno neangažirani na delovnem mestu, kar praktično pomeni industrijsko sabotažo.

Tudi če je [b]Dober dan, lenoba[eb] navadnen zbir opravljanj o razmerah v francoskih podjetjih, pa tega v podjetju EDF (kjer je avtorica še vedno zaposlena) niso sprejeli z veseljem. Zoper njo so takoj po izidu knjige uvedli disciplinski postopek, toda ta knjiga govori o širših razsežnostih podjetniškega okolja in ne le o razmerah v državnih podjetjih kot je EDF.

Francija je pred kratkim stopila v dolgo obljubljano dobo oddiha. V nobeni od držav OECD ni bilo tako skokovitega padca delovnih ur na prebivalca kot ravno v Franciji. V poročilu za leto 2004 OECD navaja, da so Francozi delali kar 24% manj časa kot v letu 1970, medtem ko so Američani delovno vnemo v tem času povečali za 20%. Francosko ohlajanje glede delovne vneme lahko opazimo tudi drugje, npr. v Nemčiji in na Japonskem, vendar je položaj v Franciji zares izjemen.

Pomembna sta predvsem dva vzroka. Prvič, razmerje med dela zmožnim in zaposlenim prebivalstvom je v Franciji padlo na 61,9% v primerjavi s 70% v Britaniji, ZDA in na Danskem. Drugič, uvajanje 35-urnega delovnega tedna pomeni, da francoski delavci delajo rekordno malo. Gospa Maier npr. dela samo 2,5 dneva na teden, povprečni francoski delavec pa dela 1459 ur letno v primerjavi z 1762 urami (kar je povprečje OECD) in skoraj 2000 urami, kolikor delajo na Češkem.

Zato ni čudno, da se je rodila krilatica francoskih šefov, češ da ostali svet ves čas dela, francoski delavci pa ves čas počivajo.

Eno izmed pomembnih šefovskih pravil se zdaj glasi, da ni dovolj, da zmagaš, za uspeh morajo propasti še drugi.

Vaš položaj morate izboljšati z prefinjenim poniževanjem tistih, ki so okoli vas.

Zatiranje drugih je bistvena menedžerska vešÄina, kajti samozavesten delavec bo kmalu prišel z neupravičenimi zahtevami za več denarja. Obstaja več načinov, kako pojasniti nergačem, da njihovo delo ni vredno kaj dosti: npr. tako, da berete časopis, medtem ko se pogovarjajo z vami, jih prosite za nujne informacije, nato pa jih več tednov pustite nedotaknjene na mizi, tajnici pa naročite, da namesto vas odgovarja na njihove telefonske klice in elektronska pisma.

Dojemanje osebnega razvoja je v tej knjigi naravnost smešno. Corinne Maier ima zelo izostren okus za to, kako poteka življenje v vodstveni strukturi – že 12 let dela v brezčutnem francoskem javnem sektorju. Birokratsko širjenje tega sektorja zagotavlja službe za enega od vsakih štirih delavcev v Franciji, kar gotovo prinaša dovolj komičnega gradiva za humoristične spise in pamflete za več desetletij naprej. Opisuje nezadovoljstvo srednjih šefov, ki nimajo nobenih možnosti za napredovanje, saj so vsi vodstveni položaji v velikih francoskih podjetjih rezervirani za ljudi z dobrimi političnimi zvezami in diplomante elitnih državnih šol.

Maierjeva piše za ljudi, ki ne verjamejo v to, da delo pomeni osebno izpolnitev. "Povsem mimo je, če delate zato, ker vas služba zanima in tudi če je v resnici vsakdo v službi le zato, da plačuje račune na koncu meseca, je o tem govoriti skoraj prepovedano!" pravi avtorica. "Nekega dne sem med sestankom izjavila, da mi gre na živce to, da hodim v službo samo zato, da imamo potem doma kaj skuhati: nastala je petnajst sekund dolga smrtna tišina."

Podjetja so danes svet, v katerem petdesetletnikom govorijo: tam so vrata. Programi za zgodnje upokojevanje pa so že tako obsežni, da je zaposlena le še tretjina Francozov v starosti od 55 do 64 let. To je svetovni rekord, pravi Maierjeva. To je hkrati tudi svet, kjer firmski čvekači govorijo o tem, da so ljudje naše največje bogastvo, potem pa jih zavržejo kot uporabljen papirnati robček. To je tudi svet, kjer nemogoče zahteve postavljajo mladim navdušencem, ki verjamejo, da besede proaktiven in benchmarking nekaj pomenijo in ki upajo, da bodo v podjetju spoznali njihov talent, jih imeli radi in jih razvajali.

Razočaranje nad podjetniškim življenjem je popolno. Pozabite na nagrade in traktate o "poroki la dolce vita z dinamičnostjo informacijske dobe" in vse druge plejade za uravnoteženo življenje. Tukaj ni nobenega vprašanja "ne vem, kako to dela ona", kajti objekt dela mora preprosto delati čim manj.

Kakšne so torej nekatere njene od desetih zapovedi za brezdelneže? Vzemimo npr. št. 3:

3. Utrgajte si nekaj časa (vseeno pa ne preveč), da "tržite sami sebe", si "ustvarite mrežo"; tako dobite podporo in ostanete nedotakljivi (ter nedotaknjeni), če pride do prestrukturiranja. To, kar delate, v bistvu ne služi ničemur, od danes na jutri vas lahko zamenjajo s prvim cepcem, ki pride naproti. Delajte torej, kar se najmanj da.

Ali pa št.
5. Nikoli in pod nobenim pogojem ne sprejmite delovnega mesta z odgovornostmi. Prisiljeni bi bili delati več, in to samo za nekaj dodatnega bore drobiža KK (kikirikijev), pa še je vprašanje.

Za [b]Dober dan, lenoba[eb] je v začetku kazalo, da bo delila usodo velikega števila drugih neopaženih knjig in na koncu izginila brez sledu. Izdali so jo lani aprila pri malo znani založbi Michalon. Potem pa so julija v vodilnem francoskem dnevniku [i]Le Monde[ei] nepričakovano na prvi strani objavili članek o začetku disciplinskega postopka zoper avtorico.

V podjetju EDF so Maierjevo obtožili, "da se je večkrat izogibala obveznostim in kršila zvestobo podjetju" in "da vodi osebno zaroto, ki jo je jasno opisala tudi v knjigi, s katero naj bi od znotraj spodkopala sistem." V obtožnici so navajali njeno navado, da med sestanki bere časopise ter zaznamek, da je 3. maja prezgodaj odšla domov. Obtožnica jo je bremenila tudi, da ni dobila dovoljenja za omembo podjetja, v katerem je zaposlena, na hrbni strani ovitka knjige.

Corinne Maier se ne kesa svojih grehov. Z motociklistično čelado v roki in dolgimi rjavimi lasmi, ki so videti uporabni tudi za metlo, je za medije povedala, da ne namerava biti prisotna na na disciplinski komisiji. "Zasedanje bo sredi avgusta in takrat bom najverjetneje na počitnicah. Poslala sem jim kopijo moje rezervacije za vlak in trajekt, da dokažem resničnost mojih trditev." Izjavila je, da ne želi biti odpušÄena in da ji trenutni status v podjetju povsem ustreza.

Maierjeva je rojena v družini trgovskega potnika z aluminijatimi izdelki, študirala je ekonomijo na pariški univerzi, kasneje pa je doktorirala iz psihoanalize.

Francoski sindikati so se takoj zavzeli za njen primer. Zapisali so, da podjetje EDF porablja veliko energije za nepomembne spore, namesto da bi se soočili z nujno preobrazbo iz simbola francoskega javnega podjetja v redno delniško družbo, ki bi jo potem desnosredinska vlada lahko privatizirala. Šest glavnih sindikatov se je v izjavi zavzelo za pravico avtorice do svobode govora in ocenili so, da "ni izdala nobene skrivnosti, škodovala podjetju ali enkrat samkrat omenila ime podjetja v knjigi."

"EDF je navajalo najbolj nepomembne prekrške. Pravi razlog je v tem, da jim ni bilo všeč moje pisanje. Moj založnik je bil seveda navdušen nad dejanjem," pravi Maierjeva. "Imajo vse zasluge za to, da je knjiga prišla na prvo mesto najbolj prodajanih knjig. Iz tujine se dnevno zanimajo za odkup prevoda, ki smo ga prodali že v 24 držav."

Deset zapovedi iz knjige:

1. Sistem, v katerem se prodajate za plačo, je sodobna oblika suženjstva. Spomnite se kdaj, da podjetje ni prostor človekovega osebnega uresničenja, sicer bi se to že kako razvedelo. Delate za plačo konec meseca pa pika, kot se reče v podjetju.

2. Nima smisla poskušati, da bi spremenili sistem. Če se mu upirate, ga samo krepite; s kljubovanjem ga samo še utrjujete. Seveda si lahko privošÄite anarhistične šale, kot da obnavljate dan v življenju: "Telefonirajte v službo in povejte, da ste zboleli," ali pa se pridružite sloganu: "Okradite službo, zakaj služba krade vam." To je zmeraj zabavno, ampak revolt, to je bilo za protestnike v sedemdesetih letih, zdaj pa vidimo, kaj so postali (šefi).

3. Utrgajte si nekaj časa (vseeno pa ne preveč), da "tržite samega sebe", si "ustvarite mrežo"; tako dobite podporo in ostanete nedotakljivi (ter nedotaknjeni), če pride do prestrukturiranja. To, kar delate, v bistvu ne služi ničemur, od danes na jutri vas lahko zamenjajo s prvim cepcem, ki pride naproti. Delajte torej, kar se najmanj da.

4. Ne bodo vas ocenjevali po tem, kako opravljate delo, temveč kako prožno se znate vključevati v model, ki so ga sprejeli. Bolj ko se boste izražali v pisarniški latovšÄini, bolj vas bodo imeli za informiranega.

5. Nikoli in pod nobenim pogojem ne sprejmite delovnega mesta z odgovornostmi. Prisiljeni bi bili delati več, in to samo za nekaj dodatnega bore drobiža KK (kikirikijev), pa še to je vprašanje.

6. V velikih podjetjih izberite najbolj nekoristna delovna mesta: področje svetovanja, ekspertiz, raziskav, študij. Bolj ko so nekoristna, teže je količinsko ovrednotiti vaš "prispevek h gmotnemu bogatenju podjetja". Kot kuge se izogibajte operativnih delovnih mest ("terenskega dela"). Ideal predstavlja najti "stranski tir": ta neproduktivna, pogosto "horizontalna" delovna mesta so popolnoma brez posledic, pa tudi brez kakršnih koli pritiskov nadrejenih: skratka zatišje.

7. Ko ste enkrat na varnem, se zlasti izogibajte spremembam: med kadri letijo na cesto samo najbolj izpostavljeni.

8. Naučite se prepoznati diskretna znamenja (podrobnosti na obleki, utrgane štose, prisrčne nasmehe) tistih, ki so tako kot vi podvomili v sistem in ki jim postaja jasno, kako je vse brez zveze.

9. Ko morate prenašati ljudi, ki so v podjetju za določen čas (pogodbena razmerja, tisti, ki nadomešÄajo, zunanji izvajalci ...), jih obravnavajte prisrčno in nikdar ne pozabite, da edinole oni v resnici delajo.

10. Priznajte si, da vsa ta smešna ideologija, s katero se peča podjetje, ni nič "pravilnejša" od dialektičnega materializma (imenovanega "diamat"), ki ga je v dogmo povzdignil komunistični sistem. Vse to bo trajalo kakšen čas in se prav gotovo sesulo. Že Stalin je govoril, da navsezadnje vedno zmaga smrt. Težava je, da ne vemo kdaj ...