PREDSTAVITEVPROGRAMNOVICELOST&FOUNDKONTAKTARHIVGALERIJA







torek, 27. september 2005

21:30 - Torkovi literarni večeri
Serija branj revije LITERATURA

Predstavili se bodo:
ALEŠ MUSTAR (poezija)
MARCELLO POTOCCO (poezija)
LIDIJA DIMKOVSKA (poezija)

ALEŠ MUSTAR (1968, Ljubljana), pesnik in prevajalec. Diplomiral je iz angleščine in pedagogike na Filozofski fakulteti v Ljubljani in končal podiplomski študij romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti. Poezijo objavlja v slovenski periodiki (Literatura, Apokalipsa, Sodobnost, Primorska srečanja). Pri LUD Literatura je poleti izšel njegov prvenec (U)sodno tolmačenje. Prevaja sodobno romunsko in makedonsko književnost. Iz romunščine je prevedel romana Hotel Evropa Dumitruja Acepeneaga in Nostalgija Mircea CÄfrtÄfrescuja ter izbor poezije Ane Blandiane, iz makedonščine pa pesniško zbirko Lidije Dimovske Nobel proti Nobelu in roman Goceja Smilevskega Pogovor s Spinozo. V šolskih in študentskih letih se je ukvarjal z lutkarstvom, prav te dni pa se ljubljanskemu občinstvu predstavlja kot tekstopisec pri gledališki predstavi brez igralca Šestnajst obratov.

»Ker Mustarjeva poezija ne ignorira realnega sveta, problemov sodobne (slovenske) družbe, temveč prav to surovo realnost pregnete in vnese v verze – po dolgem času je spet na pohodu angažiranost, tudi (literarni) revolt – je z duhovitostjo in svežim, izdelanim in izrazitim ironično-ciničnim tonom zanimiva. Še več, postala bo popularna, zlahka jo priporočiš v branje prijatelju.« (Petra Koršič, iz spremnega teksta za (U)sodno tolmačenje)


MARCELLO POTOCCO se je kot pesnik pričel uveljavljati po izidu prvenca Lila, ki je izšel leta 2002 pri založbi Mondena. Pravkar je pri LUD Literatura izdal svojo drugo pesniško zbirko z naslovom Pripovedi o ovcah, ljudeh in drugih živalih. V preteklih letih je bilo njegove pesniške objave mogoče zaslediti v vseh pomembnejših slovenskih literarnih in kulturnih revijah (Literatura, Nova revija, Dialogi, Sodobnost idr.), v katerih se v zadnjem času pojavlja tudi kot pisec kratkih zgodb. Potocco že vrsto let prinaša v slovenski prostor prevode angleške kanadske poezije in proze (avtorjev Johna Newlovea, Glena Sorestada, Margaret Atwood, M. Ondaatjeja, Ala Purdyja in drugih), primerjava kanadske in slovenske poezije pa je tudi tema njegove pravkar oddane doktorske disertacije na Univerzi v Ljubljani. Prevajal je tudi alpinistične knjige za založbo Učila (npr. Džamling Tenzing Norgaj: Po poti svojega očeta).

»Bralec presenečen kmalu opazi, da so pesmi vse prej kot naivno in neproblematično opevanje lepote in ljubezni. Kadar pesnik poje o ljubezni in lepoti, sta vselej prežeti z zavestjo o minljivosti in začasnosti vsega človeškega, razpeti med rojstvo in smrt, vpeti v zemeljskost človekovega prebivanja. V ozadju pesmi nenehno nemA­ta bolečina in presunjenost spričo nestalnosti vsega in človekove nezmožnosti, da bi si vsaj s spominom priklical predse in ubesedil vse tisto, kar ga je v življenju kot človeka zaznamovalo. […] Raznolikost in mnogoterost virov pesnikovega navdiha, vzgibov njegove ustvarjalnosti, na prvi pogled zapirata Potoccovo poezijo v slonokoščeni stolp hermetičnosti in elitizma, dostopnih le redkemu bralcu. Vendar ni tako. ?e privzamemo, da je izhodišče te poezije v igri, v vstopanju v igro sveta in igro umetnosti, tedaj lahko raznotero mnogoterost zbirke uzremo z enotnega stališča: stališča in gledišča igre same.« (Andrej Božič, iz kritike pesniške zbirke Lila, Literatura 139/140)

»V Pripovedih o ovcah, ljudeh in drugih živalih že naslov opozarja: pozor, sestop iz poezije v pripoved! Toda daljšanje verza, zdrs v pripovedni ton in bralčev občutek, da poezija tu nenadoma pristaja na goloto in ubožnost, je samo polovica tega zdrsa. […] Vsaka zgodba je od tod naprej zgodba o fiktivnem konstruiranju varnosti. Potoccov zgodbarski svet, namenoma prozno vsakdanji, trdno ogrodje pripovedi samo uporablja kot strategijo upiranja nestalnosti. Kje je tu poezija? Kadar skuša posamezne zgodbe sestaviti v celoto »popolnega« sijaja, se izteče v nekaj, kar je bolj domislica kot pesem. Poezija je torej v prelomu.« (Alenka Jovanovski, iz spremnega teksta za Pripovedi o ovcah, ljudeh in drugih živalih)


LIDIJA DIMKOVSKA se je rodila 11. avgusta 1971 v Skopju. Končala je študij primerjalne književnosti na Univerzi sv. Cirila in Metoda v Skopju in doktorirala iz romunske književnosti na Univerzi v Bukarešti, kjer je delala kot lektorica za makedonski jezik in književnost. Zdaj živi v Sloveniji. Trenutno sodeluje pri projektu »Književnost priseljencev v Sloveniji« Inštituta za izseljenstvo pri SAZU. Njene pesmi so prevedene v več tujih jezikov. Udeležila se je več literarnih dogodkov v tujini (Rotterdam, Stockholm, Vilna, New Harmony, Sarajevo, Zagreb, Tajpej, Dunaj, Gradec itd.). Prevaja slovensko in romunsko književnost v makedonski jezik.
V Skopju je objavila naslednje pesniške zbirke: leta 1992 (skupaj z Borisom ?avkovskim) pesniško zbirko z naslovom Rožbi od istok (Otroci z vzhoda), za katero je prejela nagrado za pesniški prvenec, leta 1994 Ognot na bukvite (Ogenj črk), leta 1998 zbirko Izgrizani nokti (Zgrizeni nohti), leta 2001 pesniško zbirko (tudi elektronska izdaja v makedonščini in angleščini) Nobel protiv Nobel (Nobel proti Nobelu), leta 2002 pa je izšla druga izdaja. V slovenskem prevodu Aleša Mustarja je leta 2004 izšla pesniška zbirka Nobel proti Nobelu v Ljubljani pri Centru za slovensko književnost v zbirki Aleph. Leta 2001 je v Bukarešti izšel prevod izbranih pesmi v romunski jezik, knjiga pesmi je naslovljena Meta-spanzurare de meta-tei (Meta-obešenje na meta-lipo), zanjo je prejela nagrado romunskega Festivala Poesis. Dimkovska je objavila tudi roman Skriena kamera (Skrita kamera), ki je izšel v Skopju leta 2004, zanj je prejela nagrado Društva pisateljev Makedonije za najboljšo prozno knjigo za 2004. Roman Skrita kamera bo v slovenskem prevodu izšel pri Cankarjevi založbi leta 2006. V Skopju je leta 2002 pripravila tudi antologijo mlade makedonske poezije 20.mladi.m@k.poeti.00.

»Post-poezija Dimkovske je pozorna, radovedna, komunikativna, odprta izzivom svojega tehno-kulturnega okolja, ki ga spretno vpleta v avtentičnost in večplastnost razuzdanih kolažnih vtisov.« (Elizabeta Šeleva)

»Suverena, samozavestna, mestoma nonšalantna, celo ekscentrična avtorica, ki jo na vseh koncih razganja od živahne domišljije, je svojo intimo zapletla v celo vrsto ugank. Njeno najbolj notranje doživljanje ostaja zagonetno, bralcu se ponuja kot rebus.« (Lucija Stepančič, iz kritike pesniške zbirke Nobel proti Nobelu, Sodobnost, april 2005)



« nazaj


MESSAGE TO OUR VISITORS
We don't care who you are, or what ethnic, religious or other identity status you represent, we are all red on the inside. However, if you come to Gromka and show no respect to the people (fellow visi...
[ preberi več... ]




layout:vax - 2008 - code:primz